Poletje 2006. Počitnice, morje, sonce, otroci. Že tretje leto delam kot prostovoljna vzgojiteljica, kar pomeni, da poskušam biti varuška, animatorka, starš, poslušalka, tekmovalka in prijateljica otrokom, ki jim slovenski centri za socialno delo zaradi takšnih ali drugačnih razmer v domačem okolju priskrbijo brezplačne počitnice.

Na mojem seznamu je devet otrok. Pet deklic in štirje dečki. Delo vzgojitelja se začne dan pred prihodom otrok, zato poznam njihova imena in starosti. Zbega me edino deček, ki je star štiri leta – drugi so od šest do osem. Imenovala ga bom S kot sonce. Pedagoški vodja mi pove, da dečka niso mogli dati v nobeno skupino, ker so v moji najmlajši, in da ga lahko prevzamem, ker je že četrti termin na morju. Četrti termin!? "Mama ga ni prišla iskat, očeta ni. Babica in dedek ga ne moreta priti iskat. Čakamo mamo. Ne moremo je dobiti." Kako …?

Najino srečanje ni prijetno. Vzgojiteljica, pri kateri je bil, je svoje delo opravljala dva zaporedna termina, zato je S zelo navezan nanjo. Ko me predstavi kot ''novo vzgojiteljico, pri kateri bo spal od jutri naprej'', se S začne tresti in jokati. Počutim se grozno kot še nikoli. Kako lahko pozabiš svojega otroka v koloniji?!?

Kaj se je s fantkom dogajalo in kdaj je mama prišla ponj, si preberite na bibaleze.si.