Biti starš ni ravno lahko. Vzgajanje otrok je naporno, včasih celo utrujajoče. Enako oz. še težje je pri otroku, ki ima kakršne koli posebnosti, otroku s posebnimi potrebami, otroku, ki je gluh, slep ... Tako svojo resnično zgodbo začne mamica Andreja, ki nam je zaupala, koliko poguma in volje zmore ljubezen staršev.
Ne morem reči, da sva načrtovala nosečnost, ko sem zanosila z Anjo. Nisva bila tako zelo mlada, ampak starost 23 in 25 let tudi ni čas za to popolno, načrtovano obvezo. No, kakor koli že, novega družinskega člana sva se zelo veselila, ravno tako najini bližnji in prijatelji, pa bližnji sosedje. Ko je Anja končno privekala na svet, še kar nekaj časa nisva vedela, da je z njo kaj narobe. Le čudno je bilo, ko so ostale mamice v sobi dobile otročke, jaz pa ne. Ko sem vprašala, kje je, so mi medicinske sestre rekle, da je na intenzivni negi novorojenčkov, ker z njo nekaj ni v redu. Šok. Ne veš, kaj se dogaja. Zakaj ravno jaz???
Pričela sem jokati, pa so poklicali dežurno pediatrinjo; le-ta mi ni točno povedala, kaj je narobe, a bilo je dovolj: kot medicinska sestra sem izvedela dovolj, da mi je bilo jasno, da je hudo – srčne napake, volčje žrelo, manjše, nerazvito oko, štrleči uhlji … Ko je prišel na obisk Tomaž, je odšel na intenzivno nego pogledat Anjo. Vrnil se je nasmejan, češ, saj ni tako hudo. Pa je bilo. Ampak sprva tega niti nisva dojemala.
Več o čudoviti deklici Anji in njenem življenju si lahko preberete na spletnem portalu bibaleze.si.
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.