Pustite ga jokati, da se bo navadil spati

Vsekakor ni prav... Včasih rabijo ljubezen in dotike, včasih samo, da stojiš ob posteljici. Vedno se je treba prilagajat situaciji. Nikakor ni dobro preveče razvajati kot tudi ni dobro otroka kar pustiti, da neutolažljivo joče. Vsak otrok od 9.meseca dalje poskuša "izsiliti" pozornost in ujčkanje z jokom, vendar tak jok ponavadi ne traja več kot par minut, če traja dlje je potem nečesa res potreben. Pri mojem je pomagalo to, da smo ga zamotili ko smo ga polažili v posteljico. Odlična zadeva so otroški projektorji, ki na strop projicirajo "animacijo" in igrajo uspavanke. Fino je, če ima v posteljici tudi eno ali dve najlubši igrači in malo svetlobe v sobi, da se lahko še igra kadar ne more zaspati. Najbolj pa pomaga, da se pol ure pred spanjem intezivno pozabavte s svojim malčkom, naj se nasmeji do solz...premetavajte s z njim po vašei postelji, žgečkajte ga, karkoli samo da bo nasmejan in utrujen zaspal, naslednji dan bo vam lažje :D

se pa strinjam, da je potrebno dobro manevrirati z vzgojo in otroku na pravilni način pokazati življenje, ne prikrivati dejstev o realnosti...ampak to ne pomeni, da se ne da z ljubeznijo..vse se da...

NE, NE IN NE......meni se je srce paralo vsakič, ko je zajokala..in sem jo samo 1x pustila 5 minut, pa je bila cela rdeča, hlipala..sem rekla nikoli več, niti poskusila ne bi teden dni..vsak večer sem sedela ob njeni postelji, dokler ni zaspala in pri približno letu dni je naenkrat zaspala sama brez mene, sedaj imamo še samo ritual, mleko, oba z možem jo poljubiva in pripreva vrata.... Otrok je vendarle tvoja sreča, vsa ljubezen, to majceno bitje je odvisno od nas, potrebuje vonj, dotik mame ali očeta, da se počuti varno in le tako bo zaspal..Otroku dajem vso ljubezen in še več..nikoli ni dovolj ljubezni...In ko nekdo reče, da bo razvajen to sploh ne drži..Ja, kaj pa boš potem nudil otroku, če ne sebe in ljubezen?? In ko sedaj vsak večer pokliče mama in grem tja, me samo objame in se vleže in zaspi....Dovolj zgovorno dejstvo, da samo potrebuje varnost, da ve, da sem tam, blizu....A je še kaj lepšega???

otroku je treba pokazat ljubezen,toplino ,občutek varnosti samo ne s tem ko hodiš z njemu spat da zaspi ,taki otroci nikoli ne bojo samostojni in tudi v vrtcu bodo težave ! Otrok mora začutit kmalu kaj je ljubezen ,toplina in kaj izsiljevanje,saj zato imate pol probleme !Srečn

Ljubezen je prisotna vedno, pa naj ima 1 mesec al pa 30 let!!!!! Otrok je tvoj, ne glede na starost!!!!!Ce pa eni radi vidte, da otrok joka, ker rabi vašo bližino, prav pa ga pustite, Jaz tega svojmu ne bom nardila. Me pa zanima, kak bo otrok, ki ga že od rojstva odrivajo in vzgajajo, da je sam? Kakšen bo to jutri ko odraste človek, kakšna bo njegova osebnost? Je kdo na to pomislil? Kakšen pa naj bo, če mu že kot dojenčku ne nudite ljubezni!!!

Ja dajte jih cartat, da bodo se pri 18-ih nesposobni s svojo glavo razmisljat. Se takrat bodo cakali da mati in oce naredita vse... Problem je, ker novodobni starsi nimajo pojma kje je meja med resnicno odvisnostjo od starsev in trenutkom, ko bi bil cas, da zacne otrok spoznavati, da bodo odlocitve v zivljenju odvisne od razmisljanja s svojo glavo in ne od joka... Sem popolnoma proti pretiranem razvajanju otroka. Sprva je malce tezko, ker je prisotna ljubezen. Potrebno pa je obdrzati trezno glavo, ne smemo podleci otrokovemu izsiljevanju, ker nas je sram v javnosti. Vzgoja otroka ni samo: mami, hocem! Ok, dobis! Ampak je se marsikaj drugega. Se najboljse storije so tiste: nas pa ni tak... Ampak o tem kdaj drugic.

nekdo... 10.04.2009, 14:30 in ti ju boš zagovarjala in potem v šoli preveč nori, pade se odrgne in ti laufaš kot pobesneli bik nad učiteljico, ker sama nisi znala vzgojit svojega otroka, in groziš s tožbo, odškodnino, itd. In to se danes dogaja nefretete. Takih skrajnosti mi na srečo ni bilo treba početi, za pogovor je vedno čas, za razumevanje napak tudi, za svoje napake pa mora vsak odgovarjati sam. Mislim, da ločimo izsiljevanje in trmoglavljenje od potrebe po bližini staršev. Se mi zdi, da je tvoja metoda dovolj dobra, samo posploševati pa ne moremo (vsaj jaz ne) Že pri dveh otrocih istih staršev je velika razlika, koliko pozornosti potrebuje kateri. Meni je pač bliže pogovor in lastna odgovornost (toda to je že pri malo starejših). Vse to zahteva čas, ki ga delimo drug z drugim in ne preprosto ukaz ali kričanje. Z veliko mero potrpežljivosti (ne trdim, da je enostavno, ali pa da je splošno v rabi) lahko oblikujemo otoka v zrelo in odgovorno osebnost. Seveda, ne moreš pričakovati, da bo s podivjanimi hormoni najstnik rekel.Ja, mami prav imaš. Itak, da ne. V glavi pa mu bo ostalo, ko bo premlel in razčistil pri sebi, ti jo bo "prodal" kot svojo zamisel. Učimo pa drug drugega, tudi moji otroci mene, kako biti starš, kako jim prisluhniti, kdaj potrebuje oporo in kdaj mu moramo dovoliti, da se odloči sam.

Dojenček po 6mesecu starosti začne dojemat kako lahko izsiljuje in to tudi počne! Pa čeprav je le dojenček! Sama nikdar nisva metala otroka iz spalnice če ponoči nista mogla spat, prav tako sva se ponoči vstala če so jokali, ampak če ni bolan, če nima krčev, potem ga na hitro umiriš in se umakneš. Pa mi ne bo nihče rekel da sem se premalo ukvarjal z otrokom, al pa da se mi ni dalo, itd. Enostavno nisem podlegel otrokovemu izsiljevanju. In začne se pri 6mesecih in se nikdar več ne konča. nefretete in potem tvoji otroci zmeraj vedo da si z njima in da lahko naredita karkoli in ti ju boš zagovarjala in potem v šoli preveč nori, pade se odrgne in ti laufaš kot pobesneli bik nad učiteljico, ker sama nisi znala vzgojit svojega otroka, in groziš s tožbo, odškodnino, itd. In to se danes dogaja nefretete.

Zadnjič sem bil v Šparu na blagajni. Pred mano mama s 5 letnim fantičem (je imel prej kakšen mesec zraven kot kakšen mesec manj). Joče in brca in cepeta (izsiljuje in čisto nič drugega) nakar ga vrla mamica postavi v voziček, stat na tisto sedalo za otroke. Nakar seveda razbijeta skoraj pol trgovine, ker froc nekontrolirano nori. Nakar seveda že mama odvija čokoladico in mu jo tlači v usta in potem se celo umiri, nakar izvemo da ga je začelo tiščat lulat. In tedaj ga mora mamica vsaj 5x prosit da se ne polula v hlače. To je primer otroka ki vse dobi in je vse po njegovo.

Epi 10.04.2009, 10:15 Po enem tednu kroljenja, kot tu piše in še nekateri očitno propagirajo, pa mu itak ne preostane drugega kot da spi; če hoče mamo in je ni, se pač navadi na to, da je ni. Se strinjam. Potem se lahko zanašati na druge, ker mame ni, ko jo potrebuješ.

aja25 10.04.2009, 11:18 In tega jaz ne bom počela. Aja, malo morgen, ne boš počela. Brez zamere, ker se s tabo pogovarjam v tem tonu, predstavljam si te kot svojo mlajšo znanko, ki bo dobra mati (sodim po tem, ker že zdaj razmišljaš, kaj bi bilo modro narediti) Ko si postavljen v situacijo, da si odgovoren za življenje in dobrobit takelega mičkenegan zahtevami, se svet postavi na glavo. Vsaj za tiste starše, ki skrbno spremljajo svojega otroka. Ideja pristopa 'Naj se zjoče!' ČESA BOLJ NEUMNEGA ŠE NISEM SLIŠALA. Otrok mora vedeti da sta starša ob njem, ujčkanje še ne pelje v razvajanje in je obojestranska radost. Moja fanta sta že velika, veliko smo se crkljali, ponoči vstajali, pred spanjem brali, se hecali, tudi kdaj jokali in ni mi žal niti za eno samo minuto, ki sem jo preživela z njima. Danes znata oba deliti ljubezen, biti pozorna in dovolj nežna, da se še "spodobi za moškega" kot sama pravita. Res je naporno in si vsak ne more privoščiti tega, ker je še veliko drugega dela, ki čaka mamico ali očka. Veste kaj, vse to počaka, otroci pa zrastejo in odidejo. Srečno materinstvo ti želim in veliko obojestranske ljubezni.

aja25 vseeno mi pa nisi odgovorila na moje vprašanje kar je bistvo replike na tvoj komentar... jaz dobro vem kaj pomeni biti pozoren, razvati in vzgajati, samo mi ni jasno da enkrat eno drugič drugo govoriš... in ko drugo mi se nič ne bunimo, samo svobodno komentiramo i govorimo ker ne mislimo temveč VEMO da smo faajn iz LASTNIH IZKUŠENJ in dobro vemo kaj govorimo.. sploh pa nihče ni rekel da ''ste zveri'' to si sama rekla.. sploh pa ima vsak svoj način vzgoje, hvala bogu eni pravilno, drugi se pa na žalost malo manj posvečajo otroku kot bi morali sicer.. razvidno je iz določenih komentarjev sicer je najbol žalostno to, da vsak ki bi dal vse na svetu da bi lahko spočel otroka pa ga na žalost ne more, medtem ko drugi govorijo govorijo takšne stvari o tej temi čeprav imajo to možnost občutiti in postati starš.. to je težka in velika odgovornost ki zahteva veliko pozornosti, potrpežljivosti in pa živcev, če že tako gledamo

avantura21: "aja25 kako boš pa ti vedela pri otroku, ki ne zna govoriti niti ne pokazati če ga kaj matra ali kje boli??????? tvoj otrok če bo razvajen in ne vzgojen bo to zaradi tebe in tvoje vzgoje in ne pozornosti do otroka!!!!! otroci niso krivi da so taki če so.. če pa starš nima živcev za tazga otroka, potem pa bog pomagaj..." A je kdo rekel, da ne bom pozorna? Veš, biti pozoren ni enako razvajati ... In taki se pol bunite, ker mislite, da ste taaaaako fajn, ker svojega otroka na vse načine rzvajate, vsi ostali pa so za vas zveri. Jaz pravim, da marsikomu manjka mej in podleže vsaki otrokovi muhi. In tega jaz ne bom počela. Pa še to - se popolnoma strinjam: ČE bo otrok razvajen in nevzgojen, bo to samo in izključno zaradi mene in mojega partnerja, nikakor pa zaradi kake "hiperaktivnosti", ki je samo priročen izgovor za tiste, ki so na tem področju pogrnili.

Tisti z bolj modrimi rešitvami predlagam da si greste brat kakršnokoli psihoanalitično literaturo o razvoju možganov in vplivu matere in kaj pomeni če matere ni ko jo otrok potrebuje in tko. Bo manj mudrenja tle gor. Pa takim tud predlagam da rajš nimajo otrok, ker bodo sicer čez 15 let mele terapevtske in socialne službe dost dela.

Bilo bi dobro, da bi avtor tega članka vzel v roke knjigo Znanost o vzgoji (Margot Sunderland) Kadar je dojenček prepuščen samemu sebi in vrešči v svoji sobi: - njegove možgane preplavijo strupeni stresni hormoni, - se opioidi (kemične snovi, ki spodbujajo prijetna občutja) umaknejo iz možganov, - postanejo sistemi za odzivanje na stres v možganih in telesu trajno preobčutljivi, - se v možganih aktivirajo omrežja za bolečino, kot bi se, če bi se otrok telesno poškodoval....itd... Skratka, dojenčka je potrebno potolažiti in nikakor puščati samega, da neha jokat. Zelo priporočam to knjigo vsem mamicam in očkom, ker zelo nazorno opisuje, kaj se dogaja v majhnih možganih naših dojenčkov.

Imam tri otroke, nikoli jih nisem pustila jokati. Me zanima, kako bi bilo, če bi vas kdo pustil, da jokate celo noč, sam bi pa brezsrčno smrčal in vam obrnil hrbet. Otrok nekaj potrebuje in to izraža z jokom. Poznam primere, ko so starši otroka pustili jokati, pa je imel vnetje ušesa. Brezsrčnežem pa svetujem, da sploh nimajo otrok, tako bodo naredili najmanj škode.

Pa kaj ste eni res mal mim!!?? Kaj pa ve otrok, ki še nima enega leta??? Pa valda ne joka brezveze, potrebuje ob sebi nekoga, ki ga pozna in ki mu zaupa!!! Kako bi se pa vi počutli, če bi ostali sami in nikogar nikjer, ki bi vas potolažil in vam rekel da niste sami!!! Pa sej nemorem verjet kake komentarje imate nekateri. A sploh mate otroke, če jih mate se mi pa res smiljo revčki, k jih zanemarjate!!! Zakaj ste se pa odločili za otroka, če tko razmišljate? Pa sej to ni robot, je živo bitjece, ki ima na tem svetu le starše, ki skrbijo zanj!! Kako ste lahko tako brezsrčni?? Vzgoja se pa začne takrat, ko se to malo nedolžno bitjece začne zavedat samega sebe in takrat moramo začeti z bolj intenzivno vzgojo, saj šele takrat začne dojemati kaj je prav in kaj je narobe. Sem pa raje celo noč pokonci(sicer imam to srečo, da moja srčica spi), kot pa da jo pustim jokati, pa sej mi srce poči. Ko bo pa dovolj stara da bo razumela, ji bom pa takrat razložila kaj je prav in kaj ne.Do takrat pa bom uživala v pogledu na njen razvoj, prve korake, nasmeh, iskrice v očeh, ko odkrije kaj novega, na prvi "mama", itd... Pa dejte no, ne bit taki, ni vse tko črno. Najlepše je gledati kako lepo napreduje in še posebaj zdaj, dokler traja porodniški dopust. A se sploh zavedate, da nikoli ne bomo več toliko časa preživeli s svojimi otroci, kot sedaj, prvo leto ko smo doma? Ne izgubljajte čas z neumnostmi, stisnite svojo bebiko v naročje in uživajte v tej ljubezni, ki jo nudi. Ta čas je dragocen, ne zapravljajte ga za prebiranje študij, ki so povečini le teorija. Vsak otrok ima drugačne potrebe, le poslušajte jih.

izbrisana resnica Ljudje s takim mišljenjem kot ti, pač ne bi smeli imeti otrok, ker, če se ne zavedaš, da je otrok ravno tako človek -majhen človek, ki ni sposoben skrbeti sam zase, potem ne vem, kaj sposoben ali sposobna razumeti. Vprašanje pa je, kaj so so s tabo počeli starši, da imaš tako negativen odnos do otrok.

aja25 kako boš pa ti vedela pri otroku, ki ne zna govoriti niti ne pokazati če ga kaj matra ali kje boli??????? tvoj otrok če bo razvajen in ne vzgojen bo to zaradi tebe in tvoje vzgoje in ne pozornosti do otroka!!!!! otroci niso krivi da so taki če so.. če pa starš nima živcev za tazga otroka, potem pa bog pomagaj...

Imava 4 letno hčer, in spi brez problema že od prav male in tega nikoli nismo zganjali in bom še enkrat rekel da je to najbolj ne-umno, kar bi lahko naredil. Zelo dobro veš kot starš, kdaj otrok "nateguje" in kdaj želi oz. potrebuje bližino in tle moraš iskat balans, kar je seveda malo bolj senzitivna naloga. Po enem tednu kroljenja, kot tu piše in še nekateri očitno propagirajo, pa mu itak ne preostane drugega kot da spi; če hoče mamo in je ni, se pač navadi na to, da je ni.