Poseben otrok s posebnimi starši

Gregor in Rajka Meše se nikoli nista obsojala ali drug drugega krivila za stanje hčerke Lize. Za Bibaleze.si sta odkrito in brez zadržkov spregovorila o dogodku pred trinajstimi leti, ki je za vedno zaznamoval njiju in življenje njune družine.

Kar nekaj težkih trenutkov ...

Rajka pravi, da skozi faze sprejemanja svojega posebnega otroka greš ali pa tudi ne. "Najprej je zagotovo šok, ki te zadane ob novici, da nekaj ni v redu. Potem so občutki precej zmedeni." Pravi, da so se pri njej mešali občutki krivde, žalosti, razočaranja, izdaje ... "Bilo je nekaj prelomnic, ko sem zares trpela. Vedno primerjaš svojega otroka z drugimi, enako starimi. Ko je bila Liza stara eno leto, bi morala shoditi, pa ni. Mi smo se še vedno trudili, držali glavico, jo posedali, obračali, sledili igračam ..."

Nato je sledil sprejem v vrtec. Za starša nova groza. Bala sta se, kaj bodo rekli tam. Zopet sta se soočala z novimi strahovi, ki so Rajko pri Lizinih štirih letih ponovno zadeli, ko so jo prvič nekomu zaupali v varstvo. Strah, da je ne bodo razumeli, ker ne govori, da je ne bodo znali nahraniti ... vse se je pokazalo za odveč. In še ena takih prelomnic, ko so jih poklicali iz osnovne šole za vpis v prvi razred. Komaj je zmogla stavek, da njihova Liza nikoli ne bo obiskovala rednega šolskega programa, ker je otrok s posebnimi potrebami. "Cmok v grlu se mi je kar večal in zopet sem se zjokala."

Gregor dodaja, da gredo vsi starši otrok s posebnimi potrebami skozi iste faze, ki pa se pri vsakem kažejo drugače. "Ne vem, ali sem 'malo čuden,' ampak pri meni se ni kaj dosti poznalo. Enostavno sem se privadil in danes se pravzaprav sploh več ne zavedam, da je z Lizo kaj 'narobe.'"

Rajka in Gregor sta danes starša dveh deklic, vendar odločitev za drugega otroka nikakor ni bila lahka ...