Ob pol treh ponoči sem se poslovila od svoje pikice. Sestra me je posadila na voziček, kljub temu da sem vztrajala, da grem peš (je že vedela zakaj) in šli sva do dvigala, kamor so pripeljali Nežo vso nebogljeno v inkubatorju, s sondo v nosku in priključeno na naprave. Zlomilo me je in začela sem jokati. Sestre so me tolažile in celo reševalec iz Ljubljane me je bodril, jaz pa sem samo jokala. Poslovili so se in moja Nežica je šla na pot. Vrnila sem se v sobo in oblile so me solze.

Zjutraj sem poklicala moža in mu povedala žalostno novico. Ostal je brez besed; saj je vendar proslavljal, saj je bilo vendar vse v redu! Prišel je k meni in skupaj sva poklicala v Ljubljano, da bi izvedela, kako je z našim nebogljenim otrokom, ki je tam nekje daleč, nikogar ne pozna, mamice ni blizu, da bi jo tolažila ... Oglasil se nama je moški, za katerega še danes ne vem, kako mu je ime (in bolje je tako); povedal mi je, da je Neža stabilna, da je pot prenesla v redu, da jo bodo premestili na pediatrično kliniko, ker ne sodi k njim in da ostalo tako in tako že vem. Na moje vprašanje: "Kaj bi bilo to ostalo?"sem dobila odgovor: "Ja, otrok ima seveda Downov sindrom, 99-odstotno." Sesul se mi je svet, vse okrog mene se je podrlo, vse je postalo črno ...

Ko sem to povedala možu, je znova ostal brez besed, nato pa vprašal, kaj pomeni "Downov sindrom." Povedala sem mu, da je to mongoloidnost in takrat videla, da se je tudi njemu sesul svet ...