Načinov, kako ohranjati telesno kondicijo, dobro počutje, se znebiti vsakodnevnega stresa in hkrati 'kuriti' kalorije, je ogromno. Ljudje smo si različni, enemu bolj ustreza, da se rekreira sam, drugemu ljudje okoli njega predstavljajo spodbudo in motivacijo, ker 'trpeti' sam pač ni zabavno. Med najbolj priljubljenimi – vsaj pri nežnejšem spolu – fizičnimi aktivnostmi so zagotovo skupinske vadbe. Dobra glasba, dobra energija, nekaj spretnosti in koreografije, v miks dodamo še energično in nasmejano inštruktorico oz. inštruktorja, pa se vadečemu tista ura rekreacije že ne zdi več tako velik napor, prej oblika zabave in druženja, pri kateri naredi še nekaj zase.
A prav pri skupinskih vadbah je največkrat slišati očitke, da so le-te neučinkovite in lahko tudi posamezniku škodljive, saj gre za primer masovnih vadb, pri katerih inštruktor oz. inštruktorica ne more imeti nadzora nad vsemi vadečimi, ki jih je enostavno preveč. "Maksimalno število ljudi, ki jih kot trener lahko nadzoruješ, da pravilno delajo, je šest ali sedem. Na skupinskih vadbah je hkrati tudi po 30, 40 ljudi, tako da to ne gre," mi je nekoč dejal nek kondicijski in osebni trener. Pri nepravilni izvedbi vaj pa je neučinkovitost še najmanjša težava. Telesu na tak način lahko naredimo več škode kot koristi, dejansko pa lahko pride tudi do poškodb.
Mirjana Ninić, licencirana inštruktorica skupinskih vadb, pravi, da je preprečitev tovrstnih stvari odvisna od kadra, ki mora biti na svojem področju izobražen in podkovan, dober inštruktor pa ima svoje vadeče na nek način lahko vedno pod nadzorom. "Poškodbe so možne kjerkoli. Lahko greš v hrib, pa se ti zgodi, da se poškoduješ. Tukaj je velik pomen na tem, koliko nekdo zna voditi skupino. Krepilno vajo vedno demonstriram sama, da vadeči točno vedo, kaj delamo, potem pa se sprehajam med njimi in jih popravljam – tako verbalno kot s samimi dotiki in usmerjanji. To je pomemben del naše ure. Če tega na uri skupinske vadbe ne doživiš, potem po mojem mnenju nisi pri pravem inštruktorju," pravi. Seveda so možne poškodbe, priznava, a na to so stranke opozorjene, ko se prvič odločijo za tako vadbo. "Počep je na primer zahtevna vaja, pri kateri lahko hitro kaj narobe narediš – največje napake so kolena preko stopal, slab prenos teže, da ne govorim o splošni drži ... Včasih dobim osebe, ki so motorično zelo omejene, kar vidim že pri njihovem vstopu v dvorano. S takimi ljudmi imamo inštruktorji največ dela."
Ena od skupinskih vadb, ki jih v Kranju vodi Mirjana, se imenuje TNZ. Že precej uveljavljena kratica za skupinsko vadbo, ki je predvsem osredotočena na vaje za trebuh, noge in zadnjico. Njena ura poteka tako, da v prvi polovici odplešejo tri koreografske bloke, nato se pa osredotočijo na krepilne vaje omenjenih predelov. "Velikokrat me ljudje vprašajo, kaj pa je z rokami, z zgornjim delom telesa? TNZ vadba se kot sama res ne bi smela ukvarjati z zgornjim delom telesa, ampak kot inštruktorica rada vidim, da ljudje delajo na celotnem telesu, zato v vajo, ki je osredotočena na spodnji del telesa, apliciram tudi vaje za roke in zgornji del telesa." Na koncu nato sledi še ohlajanje.
TNZ vadba je po njenih besedah primerna za vsakogar, tudi za začetnike. "Primerna je za vse tiste, ki so pripravljeni narediti nekaj zase, si oblikovati telo na zabaven način, okrepiti trebuh, noge in zadnjico. Tu se lahko naučijo ogromno vaj, ki jih potem lahko aplicirajo v svoj vsakdan." Posebna oprema ni potrebna, pravi Mirjana – razen udobna športna oprema in obutev, ki mora biti primerna za dvorano. Na vadbi pa potem uporabljajo tudi različne pripomočke, ki jih imajo v športnem centru – od uteži, ročk, žog, elastik ...
O porabljenih kalorijah je vedno težko govoriti, pravi Mirjana. "To tudi sama povem svojim vadečim, ko me sprašujejo, koliko kalorij so porabile na eni uri TNZ-ja. Nekje v rangu od 300 do 400, če res intenzivno delaš, tako, kot delam jaz, in to je super dosežek." Če si želimo, da bi se nam na telesu kaj poznalo, je vadba TNZ potrebna zagotovo vsaj dvakrat na teden, če ne trikrat. "Enkrat je premalo, po mojem mnenju bi se morali ljudje veliko več udejstvovati skupinskih vadb oz. različnih aktivnosti na splošno," še svetuje Mirjana.
Seveda pa ni vse na telesni aktivnosti, izjemno pomembna je tudi prehrana, opozarja. "Največja napaka, ki jo lahko narediš, je, da prideš sestradan na vadbo. Priporočam, da vsaj dve uri pred vadbo zaužijete nek polnovredni obrok, se pravi, da ne izključujete nobenega hranila. Po vadbi pa morate nujno jesti. Takrat je namreč telo dovzetno za to, da bo zaužite ogljikove hidrate in beljakovine preusmerilo na prava mesta in v zelo hitrem času." Mirjana svojim vadečim svetuje tudi, da po vadbi spijejo proteinski šejk, kar je dobro za hitro regeneracijo. "In pa kakšen sadež za zraven. Potem pa, ko pridete domov - tudi, če je bila vadba do devetih zvečer, morate še nekaj pojesti - kaj lahkotnega - beljakovine, mogoče kakšno solatko ... Super obrok, pa se ne boste zredili zaradi tega, ravno obratno."
Če vas dan ali dva po vadbi bolijo mišice, to ni nič hudega, saj potem veste, da ste nekaj naredili zase, pravi Mirjana. "Če je bolečina majhna, gremo lahko naslednji dan brez težav spet telovadit in tu potem velja izrek klin se s klinom zbija. Če pa je bolečina tako velika, da jo čutimo že na sam otip mišice, potem pa vsekakor priporočam počitek, dokler bolečina ne mine, ker hitro lahko pride do kakega vnetja mišic, česar si pa ne želimo."
Na vprašanje, kolikšno vlogo pri dobrem vzdušju na skupinskih vadbah igra nasmejan in energičen inštruktor, Mirjana odgovori, da ogromno. "Sama imam kar polne ure, tako da mislim, da delam nekaj prav v tej smeri. Ljudje imajo stres v vsakdanjem življenju, na telovadbo ne pridejo samo telovadit in postati fit, ampak tudi uživati in pozabiti na vse stresne situacije. Najbolj sem vesela, ko vidim, da moji vadeči iz dvorane odhajajo z nasmehom. Potem vem, da sem nekaj storila prav."
