'Najbolj boleč je občutek osamljenosti sredi množice (domačih) ljudi'

Tradicionalno praznike povezujemo z veseljem. A za številne je to stresno obdobje, povezano z neprijetnimi spomini, slabimi ali celo škodljivimi odnosi, občutkom, da končni izkupiček leta ni takšen, kot so želeli. Mnogih se zato polotita osamljenost in depresija.

O tem, zakaj pravzaprav do teh izrazito negativnih čustev pride, kako se jim izogniti, pa tudi, kjer poiskati pomoč, smo se pogovarjali z družinsko terapevtko Sašo Poljak Lukek, ki tudi poudarja – zmotno je misliti, da so za praznike najbolj osamljeni samski, najbolj boleč je občutek osamljenosti sredi množice (domačih) ljudi.

Za praznike se veliko ljudi sooča z občutki osamljenosti. Zakaj je teh občutkov toliko prav v prazničnem času?
V času praznikov že na splošno čustvujemo bolj intenzivno, večja so tudi pričakovanja, več pričakujemo od sebe. Želimo vsem ustreči, želimo poskrbeti za odnose, pospraviti, skuhati … In istočasno več pričakujemo tudi od drugih – da nas bodo vsaj za praznike opazili, da nas bodo vsaj za praznike razumeli. In to je vse skupaj razlog, zakaj lahko ravno v času praznikov pride do najbolj bolečih občutkov osamljenosti, žalosti in podobnih občutkov.

Večina praznično osamljenost povezuje s samskostjo, vendar so najbrž enako ali še bolj lahko osamljeni tudi ljudje, ki so v zvezah, imajo družine?
Ravno občutek osamljenosti pri ljudeh, ki niso sami, je najbolj intenziven in najbolj boleč. Tudi najbolj intenzivno osamljenost prizadene ljudi, ki so v odnosih, ki imajo družine, prijatelje. In v času praznikov, spet povezano z vsemi pričakovanji do sebe in drugih, se lahko srečajo s temi občutki osamljenosti, ko so sicer obkroženi z ljudmi, a imajo občutek, da jih nihče ne razume, da jim nihče ne ustreže v njihovih željah, da njihovi bližnji niti ne vedo, kaj so njihove želje.

Kako prazniki vplivajo na družinsko dinamiko – pogosto se prav za praznike vnamejo spori, imeli smo tudi primere najhujših kaznivih dejanj … Ali ljudje praznike dojemamo tudi kot priložnost za reševanje skrhanih medosebnih odnosov?
Prvič imajo ljudje ob praznikih občutek, da lahko rešijo nekaj, za kar že dolgo ni bilo priložnosti, drugič pa imamo ob praznikih pričakovanje, da bi lahko naredili nekaj na novo, nekaj drugače. A smo morda v teh poskusih nekoliko nerodni, neuspešni, neopaženi, morda celo zasmehovani. In to človeka prizadene, reagira lahko zelo destruktivno ali celo nasilno. Do največjih čustvenih izbruhov pride ravno takrat, ko imamo največ pričakovanj, kako bi se naj stvar odvila, in če nismo uspešni, je lahko stiska, ki jo posameznik doživi tako huda, da naredi nekaj, česar ne bi – torej lahko pride tudi do najhujših scenarijev.

Kje pa je tukaj vloga „nepopisne praznične sreče“, ki jo v tem času ljudem predstavljajo oglaševalci, mediji … ?
Ima svoj vpliv, še posebej danes, ko je tempo tako hiter in se ljudje ne uspejo ustaviti in se vprašati, kaj si pa JAZ želim. In potem slepo sledimo priporočilom medijev in strokovnjakov, ki nudijo napotke, kako biti bolj srečen. Je res, da se vse več ljudi obrača na terapevte prav zaradi tega, da spet najdejo tisto bistvo – kaj si želijo, kako v odnose pristopiti, kako jih popraviti … Za to pa je potreben čas, se ustaviti in izklopiti zunanje dražljaje.

Nekateri za praznike sredi osamljenosti razmišljajo celo o samomoru. Kako prepoznati opozorilne znake in pomagati?
Najbolj pozoren je treba biti na ljudi, ki že imajo zgodovino depresivnih motenj, poskusov samomora, samomorilskih misli … Najočitnejši znak, da gre nekaj narobe, so grožnje. Velikokrat kakšen človek opozarja, grozi … pa ga nihče ne opazi, zaradi česar se to samo še stopnjuje in lahko pride do skrajnosti, kot je samomor. Vsako grožnjo je treba vzeto resno, se pogovoriti, če pogovor ni dovolj, pa poiskati strokovno pomoč.

Ali morda obstajajo skupine, ki so bolj nagnjene k hudim občutkom osamljenosti v času praznikov?
Starejši, mladi – to sta rizični skupini, sicer pa se lahko osamljenost pojavi v vsaki starostni skupini in za vsakega je lahko težko, da se z njo sooči na takšen način, da spet poišče nek odnos in postane funkcionalen.

Omenili ste praznično osamljenost pri mladih. Gre za skupino, ki ji morda na prvi pogled ne bi pripisali doživljanja velike osamljenosti.
Osamljenost se pri mladih kaže na nek drugačen način. Kot smo že rekli, osamljenost ni ekskluzivna za tiste, ki so sami, ampak se lahko pojavi tudi sredi množice ljudi. Predvsem mladi svojo osamljenost pogosto kompenzirajo z vedenji kot so pretirano druženje, alkohol, odvisnosti … Na to je treba biti še posebej pozoren. Prav tako se danes veliko umikajo v svet spletnih omrežij, kar je lahko spet nek znak nezmožnosti vstopanja v aktivne odnose. Treba je biti pozoren, če se ob praznikih pojavi očitna sprememba vedenja pri pri mladih. Morda na prvi pogled ni videti kot osamljenost, a v ozadju je lahko prav to, da se mladi ne čutijo opažene, oziroma ne znajo vstopati v odnose.

Kako se lahko ljudje takšnim negativnim občutkom, ki spremljajo praznike, skušajo izogniti sami?
Najboljše zdravilo je postati aktiven, poiskati neko spremembo – v odnosih ali čisto osebno nekaj narediti na novo, postati aktiven v odnosih, morda ponovno poiskati odnos, ki ga že dolgo nismo vzdrževali in dati spet pobudo za ta odnos … Ter se varovati najhujših sovražnikov kot sta krivda in nemoč. To so občutki, ki nas najbolj intenzivno peljejo v stisko in osamljenost.

Omenili ste, da so vir negativnih občutkov tudi neizpolnjena pričakovanja. Kako se jim izogniti?
Predvsem je dobro, če nam uspe sproti preverjati, ali so ta pričakovanja realna. Če gre za nek odnos in od nekoga pričakujemo, da bo naredil neke spremembe, je vprašanje, ali to sploh lahko naredi. Če na primer pričakujemo od partnerja, da nas bo razumel, pa se z njim celo leto ne pogovarjamo, potem je to pričakovanje, ki vodi v neko razočaranje in osamljenost. Potrebno je preverjanje, predvsem pa pogovor – biti moramo čim bolj iskreni do sebe in drugih, da sploh imamo priložnost narediti nek korak naprej.

Torej celo leto negovati odnose, da preživijo praznike?
Točno tako. Če je odnos na nekih trdnih temeljih, bo tudi v času praznikov zdržal evforijo, pričakovanja, marketinški pritisk. Če pa so odnosi na trhlih temeljih, lahko že nek zelo rahel dražljaj iz okolice naredi zelo veliko škodo.

Na drugi strani osamljenih, pa imamo številne, ki bodo praznike preživeli precej evforično in prav nič osamljeno, a se jih bodo občutki osamljenosti in depresije lotili takoj, ko bodo pisane luči ugasnile. Za kakšno dinamiko gre pri teh ljudeh in kako se izogniti takšnim občutkom?
Psihično ranljivejši posamezniki, tisti, ki so bolj občutljivi na notranje dražljaje in dražljaje iz okolice, težko nadzorujejo svoje razpoloženje, zato so v času praznikov zelo evforični in se težko umirijo, po praznikih, v tistem mirnem obdobju, pa se težko spet aktivirajo. Težko najdejo proti utež tistemu vzdušju. Da to preprečimo, je treba najti ravnovesje – da se znamo tudi med prazniki umiriti, v mirnejšem obdobju pa dati pobudo, se aktivirati.

In če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč in kdaj?
Prvi vir pomoči so družina, prijatelji, ljudje, ki nas poznajo, vedo kdo smo, kam si želimo, k čemu stremimo. Če to ni zadosti, je treba poiskati strokovno pomoč, psihologa, terapevta … nekoga, ki se ukvarja s prepoznavanjem stiske, razumevanjem stiske in iskanjem učinkovitih strategij, kako se spopasti s temi občutki, nad katerimi posameznik nima več nadzora, pa mu omejujejo funkcioniranje, oziroma ga lahko naredijo nefunkcionalnega tudi za čisto običajna vsakodnevna opravila.