Mati razočarana nad spolom otroka

Še preden sem zanosila, sem si predstavljala deklico. Majhno, modrooko in podobno njemu, mojemu dragemu. Sanjarila sem o tem, kako ji bom kupovala oblekice, kako jo bom česala, ji delala pričeske. Da, želela sem si malo princesko.

Zanosila sem takoj in se otroka zelo veselila. Deklice. Verjela sem, da je deklica, in ko sem imela pregled nuhalne svetline, je ginekolog zatrdil: "Da, skoraj prepričan sem, da je deklica!"

Uf, najraje bi skočila do neba. Deklica, deklica! Veselila sem se, komaj čakala, da se rodi. Izbrala sem ji ime. Naja. Mož se je veselil z mano. Njemu je bilo sicer vseeno, meni pa ne. Mož bi bil vesel tudi, če bi rodila fantka, jaz pa ne.

In prav to me je čakalo. Na morfologiji sem doživela velik šok.
"Fantek je," mi je povedal ginekolog.
"Ne, deklica je. Zmotili ste se," sem izjecljala.
"Zagotovo je fantek," se ni dal, meni pa se je začel podirati svet. Nočem fantka, saj mi je vendar pred tedni zatrdil, da je deklica.

Domov sem odšla razočarana, nisem se dotaknila trebuha, nisem ga želela niti pobožati, nisem želela njega, ampak njo. Strah me je bilo. Počutila sem se grozno. Pod srcem sem nosila otroka, ki ga nisem želela. Upala sem na čudež …

Izpoved matere si lahko preberete na Bibaleze.si.