Dolga in težka pot do otrok

Kristina pravi, da je imela ogromno moči in trdno voljo, predvsem pa je verjela, da bo nekoč tudi sama mama.

Prvič ste zanosili po naravni poti. Kakšni so vaši spomini na ta čas?

Z možem sva se kmalu po poroki odločila za otroke. Imela sva idealne pogoje. Oba končano izobrazbo, topel dom, redno službo. Pri 26 letih se nama je zdel res idealen čas za prvega otroka. Minevali so dnevi, meseci, leto, pričakovanega pluska pa ni in ni bilo. Vsak mesec nov začetek, vsak mesec novo razočaranje. Po nekaj pregledih pri ginekologu smo ugotovili, da je z nama pravzaprav vse v redu in da ne znajo pojasniti, zakaj ne zanosim. Stimulacija s klomifenom ni bila uspešna, prehodnost jajcevodov je bila dobra, spermiogram je bil tudi dober. Z možem sva bila nekako pomirjena in sva skrbi odložila na stranski tir.

Naslednji mesec je prišel čudež. Po letu in pol neuspelih poskusov in začetku preiskav sem naravno zanosila. Nosečnost je bila težko pričakovana in čez devet mesecev se nama je rodil prvorojenec. Njegov prihod nama je življenje postavil na glavo v pozitivnem smislu. Tri mesece po njegovem rojstvu sva se odločila za ponovno zanositev. Želela sva si otroka z majhno starostno razliko. Nekako sva verjela, da drugič ne bo nikakršnih težav, da bom hitro zanosila, saj nisva imela nobenih skrbi. Uf, kako sva se zmotila! Minilo je leto, minili sta skoraj dve leti, ko sem zopet iz meseca v mesec čakala na izostanek menstruacije. Vsakič novo razočaranje in novo prepričevanje, da je vse v redu, da naslednji mesec pa bo. Zagotovo!

Kako je Kristini končno uspelo zanositi in roditi tri čudovite otroke, si preberite tukaj.