Začne se neopazno, napreduje počasi, a vse vodi do resnih težav

Danes obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni, degenerativne bolezni, ki povzroča postopen upad umskih sposobnosti pri človeku. Zanjo zboli od pet do deset odstotkov vseh starejših od 65 let in je najpogostejši vzrok demence.

Le 10 odstotkov bolnikov je ob pojavu bolezenskih znakov mlajših od 65 let. Z naraščajočo starostjo se hitro povečuje delež bolnikov z demenco. Med 80 in 90 let starimi je takih z demenco od 20 do 45 odstotkov. Kljub temu visoka starost še ne pomeni, da nam neizogibno grozi bolezen, pojasnjujejo na Slovenskem združenju za pomoč pri demenci Spominčica.

Glede na populacijo, ki jo Alzheimerjeva bolezen prizadene, občutno število oseb s to boleznijo biva v domovih za starejše. Kot pravi direktorica Doma starejših občanov Fužine v Ljubljani Bojanka Genorio, zaznavajo vedno večje potrebe po nastanitvi oseb z diagnosticirano demenco. Trenutno pri njih biva 58 stanovalcev z različnimi oblikami demenc, od tega jih ima polovica Alzheimerjevo demenco.

Pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo v možganih odmirajo živčne celice. Možgani teh bolnikov pogosto tehtajo manj kot 1000 gramov v primerjavi z zdravimi, ki tehtajo 1300 gramov. Vzrok za nastajanje teh sprememb še ni znan. Kaže pa, da kajenje in možganske poškodbe povečajo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni, navajajo v Spominčici.

Za Alzheimerjevo bolezen je značilno, da se začne neopazno z motnjami spomina predvsem za sveže dogodke, napreduje razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se bolezen upočasni. Od začetka težav do smrti bolnika mine v povprečju od osem do devet let, navajajo v združenju.

V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, zbranostjo in slabšo časovno orientacijo. Tudi če so huje spominsko moteni, zanikajo vsakršne težave, upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo, napredovanje bolezni opisujejo v združenju bolnikov.

Kot navajajo, se v tem stadiju najpogosteje pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilen ponavljajoč zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice, pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti.

Direktorica fužinskega doma starejših pravi, da je pri njihovem delu s stanovalci z demenco pomembno, da osebi z demenco zagotavljajo okolje, ki ji daje občutek varnosti in sprejetosti ter nudi kar največ osebne svobode in kakovosti življenja.

Stanovalcem z demenco pomagajo dan strukturirati, kar vodi v izboljšanje prostorske, časovne in situacijske orientacije ter zmanjševanje vedenja, kot je agresija, povečan nemir, begavost, apatičnost in podobno, pojasnjuje Bojanka Genorio. "Pri oblikovanju ponudbe aktivnosti se zgledujemo po običajnem vsakdanjiku, kot so ga živeli pred začetkom bolezni. Skušamo se vživeti v njihov svet. Izhajamo iz trenutnega stanja osebe z demenco in njene biografije ter iščemo mostove med preteklostjo in sedanjostjo. Prizadevamo si, da kljub bolezni ohranjajo lastno dostojanstvo," delo z osebami z demenco opisuje Bojanka Genorio.

Posebno pozornost v domu upokojencev v Fužinah namenjajo tudi svojcem stanovalcev z demenco, saj so prav oni tisti, ki običajno v največji meri nosijo breme demence, dodaja Genoriova. "Z vključitvijo osebe z demenco v dnevno bivanje, s sprejemom v dom ter z informacijami in znanji, ki jih pridobijo na izobraževanjih in srečanjih, ki jih organiziramo, se njihovo breme zmanjša, kljub vsemu pa čustvena stiska še vedno ostaja," dodaja direktorica.

Stroški oskrbe za osebe z demenco se v skladu z metodologijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev izračunavajo ločeno in so višji od običajne oskrbe. Trenutna zakonodaja večji del plačila stroškov za oskrbo nalaga osebi z demenco in njegovim ožjim svojcem. Pogosto se zgodi, da je višina dodatka za pomoč in postrežbo, za katerega zaprosijo, zelo nizka (DPP 1) in ne dosega niti višine dodatka, ki jo prejemajo nepomični stanovalci.