"Ko gre za alkoholizem, ni bolan le tisti, ki pije, pač pa je bolna cela družina. Včasih so svojci še bolj bolni in prizadeti, kot sam alkoholik, predvsem otroci," pravi gospa Laura. 

Tudi sama je namreč hči alkoholika, nekdanja žena zdaj že pokojnega alkoholika in tudi mama ozdravljenega alkoholika. "Mene je zaznamoval alkoholizem že v otroštvu, saj sem že pri 10 letih morala odrasti. Moja mama se je umaknila, ni se želela več ukvarjati z očetom, zato sem se jaz. Pri petnajstih letih sem tako bila že zelo zrela in resna oseba, prav zaradi alkoholizma v družini," pripoveduje gospa z vedrim, a resnim obrazom.

Prav ta resnost in odgovornost je pritegnila tudi njenega moža, saj je prevzemala nase vse obveznosti že kot mlado dekle. "In tudi kasneje v zakonu sem prevzemala nase vse obveznosti, tudi tiste, ki bi jih moral moški. Ker sem odraščala v alkoholizmu, sem namreč bila vzgojena tako, da sem mislila, da bo samo, če bom sama vse naredila, vse tudi narejeno. Nisem zaupala, da bo alkoholik lahko kaj naredil, ker nikoli ni naredil," pojasnjuje svojo zgodbo.

Zaradi alkohola sta z možem imela veliko težav, večkrat ga je prosila, naj poišče pomoč, odide na zdravljenje. A kot večina alkoholikov, mož o tem ni želel niti slišati. "Nato sem končno zbrala moč in se ločila. Takrat sem mislila, da sem z alkoholom dokončno zaključila. A žal ni bilo tako," pravi Laura.

"Pa saj to v njegovih letih vsi počnejo"

Njen sin je že pri 17 letih začel popivati, sredi dvajsetih je to počel precej redno. A je to, tako kot večina Slovencev, sprejemala kot nekaj normalnega. "Saj je mlad, pa samo med vikendi pije, saj ima dobro službo," si je govorila. Toda, ko se mu je zgodila osebna travma in je ostal sam z dvema otrokoma, se mu je porušil svet in je zabredel na dno. "Takrat sem videla, kako se mi znova odvija zgodba o alkoholizmu v družini. In vedela sem, da moram nekaj narediti zase, če hočem, da vnuka odraščata v boljšem okolju." Pomoč je poiskala v društvu Al-Anon. "To je bila najboljša poteza, ki sem jih naredila v svojem življenju," je dejala.

"Moj sin je začel piti pri 17 letih, ko je hodil v srednjo šolo. Imel pa je zgled doma in tudi ko pogledam svoje življenje: jaz sem si izbrala takšnega moža, kot je bil moj oče. Meni je bilo to najbližje, meni je bilo to znano, domače," se spominja.

Skupinski pogovori z družinami, ki se soočajo z istimi težavami, so ji pomagali, da se je pomirila in sprejela, da ne more spreminjati drugih ljudi in ne more prevzemati njihovih odgovornosti. "Zakaj ti hodiš tja, če sem jaz tisti, ki pije," jo je na začetku začudeno vprašal sin. "To mi pomaga, da lahko funkcioniram. Kaj boš ti naredi s svojim življenjem, je tvoja stvar," mu je odgovorila.

To je sina presenetilo, mu dalo misliti in kmalu se je tudi sam odločil, da se preneha opijati. Namesto k alkoholu, se je zatekel k športu, začel je brati knjige o duhovnosti in se ukvarjati z različnimi stvarmi. "Spremenil se je za 300 odstotkov. Zdaj mu to tudi povem in ga pohvalim. Priznam, da sem ga premalokrat pohvalila. Nikoli ni bil dovolj dober, pogosto sem ga tudi sama kritizirala. Ljudje, predvsem otroci, pa potrebujejo pohvalo, ne samo kritik," dodaja Laura.

Laura opozarja, da se večina svojcev alkoholikov znajde v začaranem krogu, saj se ves čas ukvarjajo le z alkoholikom. "Nadziramo ga, opazujemo, opozarjamo, skrbimo zanj, kot bi bil nebogljen otrok," je dejala. Toda, to so odrasle in odgovorne osebe, poudarja. In tega se morajo svojci zavedati.

Pomanjkanje samozavesti

Slovenci so pogosto premalo samozavestni, alkohol pa jim popusti zavore, pravi Laura. "Če pogledam svojega sina, nekoč je bil miren otrok, boječ, nesamozavesten. V srednji šoli je začel piti alkohol, da bi pridobil na pogumu, samozavesti. Takrat je ugotovil, da mu alkohol pomaga, da lažje naveže stike z dekleti in drugimi ljudmi. In ko pomislim tudi za nazaj, na mojega moža – tudi on je bil zelo nesamozavesten. Ko pa je spil alkohol, je bil čisto druga oseba," pripoveduje.

Laura je prepričana, da takšne akcije, kot je 40 dni brez alkohola zagotovo pripomorejo k reševanju tega perečega družbenega problema. "O alkoholizmu, kot težavi, je treba veliko govoriti in pisati. Zgodbe se najbolj dotaknejo ljudi," poudarja.

Čeprav je alkohol globoko zakoreninjen v slovenski družbi, so spremembe možne. Najbolj pa vlečejo zgledi. Že pred šestimi leti se je njena družina odločila, da doma ne bo več alkohola. "Tudi, ko pridejo obiski, so navajeni, da jim ga nikoli ne ponudim," je dejala. "Imam sok, čaj, kavo – to jim lahko vedno ponudim. In to je tudi za obiske sprejemljivo, nihče ne sprašuje, zakaj ni alkohola," pravi.

40 dni brez alkohola

S krščanskim postom pred veliko nočjo se začenja tudi tradicionalna preventivna akcija 40 dni brez alkohola, ki poteka pod geslom Vsak dan je nov začetek. 

Postni čas je nekako najbolj primeren čas za to akcijo, tudi če ljudje niso verni, pravi Peter Tomažič s Slovenske karitas. "To je čas, ko se ljudje zazrejo vase, ko si priznajo slabe navade in se jih skušajo znebiti. Ta čas kar nekako nagovarja k temu." 

Alkohol nas dohiti, po levi in desni prehiti in hitro lahko ostanemo ukleščeni, je na današnji novinarski konferenci opozoril Imre Jerebic s Slovenske karitas. Namen akcije po njegovem ni, da bi vzgajali abstinente, ampak da bi se učili imeti mero v naši družbi, da bi se učili solidarnosti, da bi se zavedli, da živimo v "mokri družbi" in da alkohol prinaša eno največjih težav v naši družbi.

Z akcijo želijo ljudi spodbuditi k zmernosti in solidarnosti do tistih, ki zaradi alkohola trpijo. 

Akcija pa se ne bo zaključila po 40 dneh. Organizacije, ki delujejo na tem področju, pozivajo, naj se ljudje držijo zmernosti vse leto. "Pomembno je to, da vsak pri sebi presodi, kaj je to zmernost. Seveda pa je to povsem enostavo: preprosto se ne opijajmo," pravi Peter Tomažič. "Vsi dobro vemo, kdaj smo opiti. Bodimo trezni. Lahko spijemo kozarec vina, a ostati je treba v mejah normalnega."

Tomažič predvsem opozarja, da bi se morali starši bolj zavedati, da se otroci zelo zgledujejo po njih. "Najbolje je, da smo pred njimi brez alkohola," pravi in dodaja, da je alternativ za sproščanje veliko – šport, sprehodi v naravi, spontane zabave, kjer lahko skupaj tudi kaj skuhamo. "Ni treba ravno sedeti za mizo in piti kozarec za kozarcem," pravi Tomažič.

"V Sloveniji vsak dogodek zalijemo z alkoholom"

Igor Velov z Javne agencije RS za varnost prometa, ki sodeluje v akciji 40 dni brez alkohola, je prav tako poudaril, da je pitje alkohola v Sloveniji problem. "V Sloveniji vsak dogodek zalijemo z alkoholom, tudi statistika kaže, da smo v samem vrhu po porabi alkohola. To se med drugim kaže tudi v prometni statistiki," je dejal in izpostavil, da se je v zadnjem letu povečalo število mladih, ki vozijo pod vplivom alkohola, statistika smrtnih prometnih nesreč v povezavi z alkoholom pa se skozi leta ne izboljša.

Izpostavil je tudi druge vidike alkohola – samomori, delovne nesreče, do katerih pride zaradi alkohola. "Moramo začeti vsak pri sebi. Življenje je polno skušnjav in izzivov, akcija 40 dni brez alkohola je prilika, da se obrnemo vase in si dokažemo, da smo močni."

Akciji so se pridružili tudi v Zvezi društev upokojencev Slovenije. Težava starejših, ko se upokojijo, je osamljenost. Društva upokojencev so tista, ki ljudi skušajo povezati in rešiti osame, je pojasnil podpredsednik zveze Janez Sušnik. Starejše je pozval, naj se pridružijo akciji in se v tem času odrečejo alkoholu. Kot pravi, so prvi odzivi s terena pozitivni. "Starejši so lahko vzor družinskim članom in okolici," je prepričan Sušnik.