Z igrišča v sedmih sekundah, potem pa selfiji

Rok Guid je predsednik kluba VOLLEYBALL Ljubljana, kjer nastopa tudi v vlogi trenerja. Že petič pa so kot pobiralci žog sodelovali na večjem dogodku: od kvalifikacij za svetovno prvenstvo in Lige narodov do evropskega prvenstva ter letošnje Lige prvakov.

"To je za deklice svojevrstno doživetje. Hkrati gre za veliko odgovornost in obenem tudi veselje, še posebej na koncu, ko se lahko slikajo z vsemi vrhunskimi odbojkarji," pove.

Načrtovali so, da bo na vseh 30 tekmah letošnjega svetovnega prvenstva, odigranih v ljubljanskih Stožicah, priložnost za pobiranje dobilo vsaj 70 deklic oziroma polovica igralk, ki trenirajo v tem klubu.

Izbrali so predvsem starejša dekleta, ki že imajo izkušnje z evropskega prvenstva ali drugih večjih dogodkov. "Vseeno gre za precej odgovorno stvar, kamor ne moremo povabiti mlajših. Priložnost damo tistim, ki so fizično dobro pripravljene in imajo že toliko odbojkarskih izkušenj, da igrajo veliko odbojko. Mlajše deklice igrajo malo odbojko in še nimajo tega znanja in morda tudi ne razumejo še čisto dobro vseh teh stvari," poudarja Guid.

Narobe gre namreč lahko veliko stvari: "Biti morajo zbrane, saj pobirajo na dveh tekmah, kar lahko pomeni tudi do štiri ure popolne osredotočenosti. Treba je paziti, da žoge ne vržejo na igrišče ob napačnem času, da ne motijo poteka igre in kamere oziroma celotne slike prvenstva."

Stopil na prst in ji ga zlomil

Del te 70-članske ekipe sestavljajo tudi t. i. hitre brisalke. To so tista dekleta, ki se z majhno brisačko vedno znova zapodijo na igrišče in počistijo za potnimi igralci, ki zmočijo parket. Za to nalogo izberejo tiste, ki so daleč najhitrejše in tudi kondicijsko pripravljene: "V tem tednu smo merili naši hitri brisalki, v dveh tekmah sta naredili več kot sedem kilometrov. In glede na to, da so to šprinti, je stvar precej naporna."

"Brisalke so zelo veliko časa na igrišču in treba je paziti, da ne motijo igralcev, hkrati pa smo imeli z evropskega prvenstva tudi eno poškodbo, saj je eden izmed odbojkarjev po nesreči stopil deklici na prst in ji ga zlomil," še doda vodja kluba.

Žogo ima v rokah ves čas tekme

Stožice so v tem času gostile po štiri tekme na dan, zato so bile razdeljene v dve skupini – ene so pobirale popoldne, druge dopoldne. "V dvorano pridemo že kakšno uro pred tekmo, se že v garderobi dogovorimo, kaj bo katera ta dan počela. Igralcem se nato v svojih vlogah pridružimo že pri ogrevanju," pripoveduje 15-letna Lana Koprivšek.

V klubu je kapetanka, njena naloga je, da skupaj drži ekipo in spodbuja ostale. V Stožicah pa so vse enakovredne, poudarja. Tam je ena izmed pobiralk žog. "Če moja ekipa zgreši in žoga ostane v igralnem polju, jo grem jaz iskat. Če pa žoga obstane zunaj igrišča, pa jo pobere drugo dekle," pravi. Lana sicer žoge tako pobira z igrišča kot jih meče tja. "Sedim na stolu, in ko vidim, da ekipa, na katere strani sem, dobi točko, takoj vstanem. Stopim na igrišče in čakam, da me igralec pogleda, da mu vržem žogo za servis," pojasni svojo nalogo. "Dve sva, zato pogleda ali mene ali pa mojo kolegico nasproti," razloži, zakaj žoge ne vrže že kar sama od sebe.

Ekipo med samo tekmo sestavlja 12 deklet. Po ena je v vsakem kotu, štiri pa stojijo pri vozičkih z žogami in skrbijo, da Lana nikoli ne ostane praznih rok. Ko eno žogo torej vrže odbojkarjem, ji kolegice že podajo drugo. Žogo ima tako v rokah prav ves čas tekme.

"Neverjetno je, da lahko delamo na svetovnem prvenstvu. Vsi klubi bi si želeli to početi," ponosno pove. Nadobudne mlade odbojkarice tako lahko iz neposredne bližine spremljajo igro najboljših odbojkarjev na svetu, prav tako pa tudi njih.

Selfiji z odbojkarji

"Dekleta se večinoma navdušujejo nad Klemnom Čebuljem, pa tudi nad Rokom Možičem," pove Lana. Gre za fanta, ki sta jim tudi bližje po letih. Izkušena garda, kot so Tine Urnaut, Dejan Vinčić in Mitja Gasparini, je pač že nekoliko starejša. Vseeno se slikajo z vsemi, odbojkarje vse po vrsti prosijo za selfije, potem pa si jih prepošljejo med sabo.

Opravita v sedmih sekundah

14-letni Anja Josipovič in Teja Keber sta hitri brisalki. Brisali sta že na državnem prvenstvu, med Ligo prvakov, pa tudi na reprezentančnih pripravljalnih tekmah. Med tekmo sedita pri sodniški mizi, na dveh stolih druga poleg druge, in imata pripravljeni brisački.

"Takoj po koncu točke midve lahko greva. Če vidiva, da je nekdo padel ali pa se denimo samo s kolenom naslonil na tla, hitro stečeva, če predvidevava, da je mokro na tleh. Hitro morava pobrisati, imava približno sedem sekund, nato pa stečeva nazaj," opišeta. "Sedem sekund, ja. Zato pa sva hitri brisalki," ponosno povesta. Ali obstajajo tudi počasne? "Verjetno ne," se smejita.

Na preži sta ves čas. "Takoj po koncu točke midve greva. Najbolje je, da že sami opaziva, sicer pa nama pomigne eden od igralcev. Če te mora poklicati sodnik, res ni najboljše," poudarita.

Njuno delovno orodje je torej le frotirasta krpica. "Z majhno brisačko si lahko bolj natančen kot pa z omelom. Veliko lažje je tako teči po igrišču, saj je tista stvar večja in širša. Igralci te že tako velikokrat ne vidijo, potem pa bi se lahko še prej kdo spotaknil," pravita.

Že tako je klečanje med kopico razgretih fantov lahko tudi nevarno. "Sva precej manjši od igralcev in včasih naju preprosto ne vidijo. Ravno včeraj se je eden skoraj spotaknil ob Tejo," se smejita. 

Po tleh zdrgneta res močno. "Ni prijetno, če te pokličejo nazaj. To namreč pomeni, da nisi dobro pobrisal," zmajeta s glavo. Pravita, da imata sicer pripravljene tudi rezervne brisačke, vendar jih običajno ne potrebujeta: "Ne glede na to, kako so fantje potni, po ena brisačka vsaki zadostuje. Po vsakem setu ju razgrneva, da se sproti sušita, in to je običajno dovolj."

Poleg mokrih pack na tarafleksu pa tako kot Lana in vsa ostala dekleta pozornost seveda posvečata tudi odbojkarjem samim. "Gledali sva predvsem italijansko reprezentanco, všeč nama je bil tudi libero iz Irana. Pa pač Čebulj in Možič," pritrdita tudi onidve.

"Ampak moj najljubši igralec je vseeno Dejan Vinčić. Z njim imam že dve sliki, mislim, da se vedno res posveti oboževalcem in si vzame čas. In tudi na vsaki sliki mi deluje resnično prijeten, da ima rad otroke," nasmejana najstnica pravi  o legendarnem organizatorju igre, ki mu pravijo Vinko, kdaj pa tudi Gape, skrajšano od Gašper, kot bi mu bilo ime, če bi si ga lahko sam izbral.