Snowdenovo dekle joče, ameriška politika mu grozi: Lovili te bomo do konca sveta in nazaj

Medtem ko ameriška vlada, na katero letijo kritike z vsega sveta, poskuša razložiti, da so določeni posegi v zasebnost nujni v imenu boja proti terorizmu, poleg tega pa naj ne bi bili tako veliki, kot trdi Snowden, se svet še ni odločil, ali je Snowden junak, bedak, ki je izpostavil lastno glavo v boju proti veliko močnejši sili, ali izdajalec lastne države.

Prvi ustanavljajo klube oboževalcev, tiskajo majice "Team Edward", postavljajo spletne strani, Snowden je postal celo ljubljenec ženskega občinstva, ki ga je razglasilo za seks simbol. Drugi, tisti, ki menijo, da je naiven bedak, upajo, da se zna vsaj dobro skriti, zadnji pa obljubljajo, da ga bodo lovili do konca sveta in nazaj, če bo treba, da plača za izdajo.

Oblasti so tako včeraj zaslišale Snowdenovega očeta in mačeho. Z mediji, ki taborijo pred njunimi vhodnimi vrati, o podrobnostih ne govorita, dejala sta le, da je težko živeti z mislijo, da sina morda ne bosta nikoli več videla.

Za slovo ni bilo časa

Na spletu se je oglasilo njegovo dekle, 28-letna balerina Lindsay Mills, s katero sta bila par zadnja štiri leta, ko se je Snowden podal na beg, pa je bilo romance očitno konec.

"Ko tipkam te vrstice, jočem in se spominjam obrazov tistih, ki so zaznamovali moje življenje. Tistih, s katerimi smo se smejali, tistih, ki sem jih imela priložnost objeti, tistih, ki sem jih najbolj vzljubila, in tistih, ki jim nisem mogla reči na svidenje," je zapisala na svojem blogu.

Millsova je objavila nekaj skupnih fotografij in nadaljevala: "Moj svet se je naenkrat odprl in zaprl, jaz pa sem brez kompasa ostala sredi morja."

Millsova se je na blogu razpisala o njunem razmerju, skupnem življenju in celo težavnih obdobjih.

Je pa očitno vedela za Snowdenov notranji boj, ko je ugotovil, kako podroben je vladni nadzor, in menil, da to ni prav. "Amerika, ki jo ljubim, se spreminja. Bojim se, da se odmika od svobode, ki jo je nekoč predstavljala. V mojih očeh je to še vedno velika država, a vendar vse manjša. Upam, da bodo ljudje spregledali in se vprašali, ali je to res še država, v kakršni želijo živeti," je zapisala julija lani.

Vendar pa Millsova na koncu ni vedela, kaj bo Snowden storil. Ko je pred razkritjem odpotoval s Havajev, ji je namreč dejal le, da mora odpotovati za nekaj tednov, kar je bilo pri njegovem delu običajno.

Na njena vrata zdaj redno trka policija. Odgovorov, ki jih želijo, nima. Številnih ni od Snowdena dobila niti sama.

Je pa Snowden v pogovoru za Guardian dejal, da je podatke razkril, ker verjame, da imajo ljudje pravico vedeti. Dodal je, da ga ne skrbi zase, da pa ponoči vendarle ne more spati, ker ga skrbi, kakšne bodo posledice njegove odločitve za ljudi, ki jih ima rad.

Kje je Snowden?

Za Snowdenom se je medtem izgubila sled. Odjavil se je iz hotela v Hongkongu in odšel neznano kam.
Če se je marsikdo spraševal, kaj je sploh počel v Hongkongu, od koder bi ga zlahka poslali nazaj v ZDA, pa pri USA Today ocenjujejo, da je morda Hongkong izbral iz istega razloga, iz katerega je to območje tako zanimivo za številna mednarodna podjetja – gre za križišče poti, okno v svet.

Potem ko so agenti agencije Cia preplavili mesto, večina ugiba, da je Snowden že zapustil Hongkong, možnosti za novo destinacijo pa je imel kar precej. Hongkong je z 850 poleti na dan povezan s 180 mesti v različnih državah sveta.

Med državami, ki jih dosežejo letala iz Hongkonga, ponujajo pa precej možnosti za tiste, ki želijo "izginiti z radarja", večina omenja Filipine, Tajsko, Kambodžo, Indonezijo, Malezijo, Vietnam in Burmo.

Lahko bi se "izgubil" tudi kar na Kitajskem, kamor bi lahko odpotoval z vlakom. Po drugi strani pa so kitajski mediji zgodbi namenili ogromno pozornosti, Snowdenova fotografija je bila na naslovnici večine kitajskih časopisov. Poleg tega morajo hoteli vse tuje goste obvezno prijaviti policiji.

Možna destinacija za Snowdena je tudi Rusija, kjer celo razmišljajo, da bi mu ponudili azil. "Če bo zanj zaprosil, bomo o tem resno razmislili," pravijo v Moskvi.

Novinar Guardiana, ki je bil pred razkritjem v stiku s Snowdenom, pa je dejal, da ga je poklicalo veliko vplivnih in bogatih ljudi, ki so Snowdenu "pripravljeni plačati, kar koli pač že potrebuje".

Za Snowdena je bolje, da ga ZDA nikoli ne ujamejo

Za Snowdena je bolje, da je njegov beg tako uspešen, da ga ameriške oblasti ne bodo nikoli izsledile, menijo poznavalci ameriške kazenske zakonodaje s tega področja.

Če se kdaj znajde pred ameriškim sodiščem, ga čaka sojenje v skladu z zakonom o špijonaži iz leta 1917, ki je do danes sicer doživel nekaj popravkov, a je v svoji osnovi še vedno neizprosen, obtožencu pa za obrambo pušča le malo manevrskega prostora.

Omenjeni zakon govori o hudi izdaji v primeru razkritja informacij, ki bi lahko "prizadele ZDA". Pri tem pa ni pomembno, ali gre za zaupne informacije ali ne. In čeprav številni Snowdenu ploskajo, ker je javnosti razkril vladno početje, je glede na zakon povsem jasno, da mu to na sojenju ne bi kaj dosti pomagalo. Zakon namreč ne predvideva milosti, če gre za informacije, pomembne za splošno javnost.

Prostora za obrambo pa ni veliko tudi zato, ker je Snowden sam priznal, kaj je storil. Odvetnik Mark Zaid, ki je že zastopal ljudi, osumljene izdaje, pravi, da se je Snowden napada na program NSA lotil z napačnega konca. "Namesto da bi spodbudil javno razpravo o NSA in se zaščitil, se je javno izpostavil," pravi Zaid.

Snowden vsekakor ni prvi, ki je v zadnjih letih izdal "ameriške skrivnosti". Veliko osumljencev jo je odneslo celo brez kazni, drugi so v zaporu preživeli le nekaj mesecev.

Vendar večina verjame, da bodo ZDA tiste, ki bi želele ponoviti Snowdenovo ravnanje, želele naučiti lekcijo tako, da bodo uporabile podobna sredstva kot v primeru Bradleyja Manninga, ki je priskrbel zaupne dokumente v primeru Wikileaks.

Ravnanje z Manningom so celo Združeni narodi ocenili kot "nečloveško". In ko bo Snowden iskal azil, je lahko prav Manning njegov glavni argument, zakaj se v domovino ne more več vrniti.

Politiki zahtevajo Snowdenovo glavo

Da se Snowdenu v primeru ujetja ali izročitve slabo piše, je mogoče razbrati tudi iz izjav nekaterih ameriških politikov. Republikanec Peter King, ki med drugim sedi tudi v odboru za nacionalno varnost, je dejal, da je treba Snowdena preganjati do konca. "ZDA morajo tudi poskrbeti, da mu nobena država na svetu ne bo dala azila. To je izjemnega pomena za ameriško obveščevalno dejavnost," je dejal.

Senator John Thune iz Južne Dakote je dejal, da v ZDA obstajajo zakoni in pravila, ki se jih Snowden očitno ne zna držati, zato bi ga morali nujno preganjati.

Senator Lindsey Graham pa je na Twitterju zapisal, da upa, da bo roka pravice Snowdenu "sledila do konca sveta, če bo treba, in ga ujela".

Precej jezen na Snowdena je tudi nekdanji veleposlanik pri ZN John Bolton, ki je Snowdena označil za lažnivca in izdajalca. "Podpisal je zavezo molčečnosti, da bo varoval skrivnosti, do katerih je imel dostop na delovnem mestu. Poleg tega misli, da je pametnejši in bolj moralen od večine drugih in da lahko zato počne, kar se mu zahoče." Snowdenu v primeru sojenja grozijo desetletja za zapahi.

Koga in kako nadzirajo?

Ime Edward Snowden se je v medijih pojavilo maja, ko je javnosti posredoval informacijo o tajnem zbiranju podatkov o telefonskih pogovorih s strani Agencije za nacionalno varnost.

Do informacij o tem je prišel kot sodelavec podjetja, ki je pogodbeno sodelovalo z ameriško vlado. Ob letni plači okoli 200.000 dolarjev je tako imel še dostop do vladnih računalniških sistemov, od koder je med drugim snel kopijo naloga sodnika posebnega sodišča za nadzor nad tujimi obveščevalci (Fisa), v katerem je ta telekomunikacijskemu podjetju Verizon ukazal, da izroča NSA podatke o telefonskih klicih Američanov.

Mediji so poročali, da se podobne podatke zahteva tudi od Googla, Microsofta, Facebooka in podobnih podjetij.

Ameriški predsednik Barack Obama je, da bi nekoliko popravil škodo, zatrdil, da nihče ne prisluškuje vsebini telefonskih pogovorov, ampak si vlada poskuša samo ustvariti vzorce klicev, da bi ugotovila, ali kdo komunicira s teroristi.

Giganti, kot so Apple, Google in Facebook, so se prav tako odzvali in zatrdili, da vladi ne omogočajo "neposrednega dostopa do svojih strežnikov", ter se tako spretno izognili pojasnilu, kakšne podatke posredujejo NSA, katere šefe je Snowden obtožil, da o tem, kaj zares počnejo, lažejo celo kongresu.