FAZ primerja Prešernovo življenje s slovenskim narodom in njegovimi prizadevanji za priznanje. V podrobnem opisu Prešernovega dela FAZ omenja Prešernovega prijatelja Matijo Čopa in njuna skupna prizadevanja za razvoj literature v slovenskem jeziku, za katerega sta menila, da je enakovreden nemškemu in drugim jezikom. FAZ omenja tudi bržkone največje Prešernovo delo Krst pri Savici in pesnikove težave z objavo Zdravljice, kot tudi številna druga dela.
8. februar, dan Prešernove smrti, je danes državni praznik. Nesrečni pesnik je umrl brez sredstev za preživljanje, piše FAZ in dodaja, da danes Slovenci neprisiljeno in naravno stopijo pred njegov spomenik in se priklonijo velikemu pesniku, saj je njegovo delo dokazalo, da je v slovenščini moč pisati literarna dela, in rešilo misel na narod in njegovo trdnost skozi vsa neugodna obdobja. FAZ tudi piše, da se po Prešernu imenuje najpomembnejša nagrada za književnost v Sloveniji.
Prešernovo pesniško ustvarjanje pa bi bilo komaj mogoče brez njegovega rojaka Primoža Trubarja, ki je živel tristo let pred njim, piše FAZ in dodaja, da Trubar tudi predstavlja temelj slovenske nacionalne kulture, saj je v času reformacije utemeljil slovenski knjižni jezik. Ob obsežni predstavitvi njegovega dela FAZ imenuje Trubarja za "slovenskega Luthra", ki je napisal dve temeljni slovenski deli, Abecednik in Katekizem.
FAZ piše, da so se ob 450-letnici izida prvih dveh slovenskih knjig Slovenci spomnili utemeljitelja slovenskega pisanega jezika in očeta slovenske literature, medtem ko so v nemškem mestu Kempten, kjer je Trubar osem let služboval kot župnik, že leta 1986 Trubarju posvetili spominsko razstavo ob 400-letnici njegove smrti, ko tedaj socialistična republika Slovenija še ni posvečala večje vrednosti "velikemu narodovemu sinu".
FAZ še piše, da narodovo samoprepričanje v letu 2000 ne bi bilo popolno, če se ne bi spomnil še prvih zapisov, ki dokazujejo njegov obstoj, in podrobno opiše tudi Brižinske rokopise.
