Na okrogli mizi, ki so jo na Teološki fakulteti priredili Komisija pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, Socialna akademija pri društvu Slovenski katoliški izobraženci, Slovensko katoliško zdravstveno združenje in Društvo katoliških pedagogov Slovenije, razpravljali tako zdravniki kot teologi. Ali je etično spornejše terapevtsko ali neproduktivno kloniranje, je takorekoč svetovna dilema, vendar so se doslej skoraj vse države odločile za prepoved obeh oblik, čeprav se zdi mnogim sprejemljiv prvi način kloniranja, ker naj bi na smrt bolnim vrnil upanje za nadaljnje življenje. "Posamezni primeri so vedno prepričljivi, vendar če bi jih spravili v družbeni red, bi to pomenilo daljnosežno slabe posledice," je "etičnost" takega kloniranja povzel profesor na Medicinski fakulteti in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Jože Trontelj.
Radovan Komel z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti je možnost, da se je konec lanskega leta rodila klon Eva, ocenil za 50 odstotno, vendar dodal, da znanost tako hitro napreduje, da je rojstvo človeškega klona, če do tega še ni prišlo, stvar bližnje prihodnosti. Z njim se ni strinjal Trontelj, saj če doslej ni bil kloniran primat, obstaja malo možnosti, da bi bilo klonirano človeško bitje.
Komel je ločil obe obliki kloniranja in dejal, da je pomemben namen, za katerega se odločimo, da bomo izvedli kloniranje in se tako bolj nagibal k terapevtskemu kloniranju. Katoliška cerkev pa je prav terapevtsko kloniranje ob kloniranju ovce Dolly leta 1997 obsodila bolj kot reproduktivno kloniranje. »Zdraviteljsko« kloniranje namreč po mnenju Cerkve tudi privede do nastanka individuuma, ki ima človekovo dostojanstvo, vendar pa se mu življenje odvzame, da se reši neko drugo življenje, je obrazložil profesor na ljubljanski klasični gimnaziji Šentvid Roman Globokar. Kaj pa sploh določa etičnost nekega dejanja? Po mnenju Globokarja gotovo razumsko gledanje daljnosežnosti nekega dejanja in reševanje problema na tak način, da ne bi njegova rešitev prinesla še več problemov. Globokar pa ceni tudi previdnost, saj je »strah najboljši vzgojitelj.«
Sodelujoči so poudarjali, da je kloniranje nekaj novega, da je znanost na tem področju v povojih in se ob tem spraševali, ali pomeni kloniranje pot v novo evolucijo. Študent medicinske fakultete Gregor Nosan je dejal, da je tudi medicina pomenila pred stoletji upor naravi, Komel pa je dodal, da je prav medicina globoko posegla v človeško evolucijo.
Vendar reproduktivno kloniranje postavlja ob »tehnični« izvedbi v ospredje tudi dejstvo, ki ga je navedel voditelj okrogle mize, profesor s Teološke fakultete Ivan Štuhec, da človek ni le »biološka danost«. Kot je dodal Nosan je namreč pri reproduktivnem kloniranju vprašljiv tudi moralni obstoj klona v družbi: postavlja se vprašanje, ali bo klon enakovreden drugim, »normalnim« človeškim bitjem, grozi pa tudi načelo diskriminacije, po katerem se bo že zarodke depriviligiralo. Poleg tega je vprašljivo tudi zdravje klona: sporno je namreč staranje jedra, možna okvara genoma že ob kloniranju, itd.
Znanost se je odprla, govori o dosežkih, spodbuja razpravo o etično spornih zadevah, pravi Komel. V zgodovini odkritij je bilo vedno veliko ogorčenja, a prah se je nato polegel. Še ne veliko let nazaj se je zdelo vsem sporno gensko zdravljenje in presaditev človeških organov, danes ne več; odgovor na vprašanje, ali je terapevtsko kloniranje kot reševanje človeških življenj le utopija, pa je Komel prepustil času. V prihodnosti naj bi prišlo tudi do nadaljnjega »kresanja« mnenj o etičnosti kloniranja; zmago v teh razpravah je nakazal že Globokar, ki je obrazložil, da kljub sprejetju zakonov, ki bodo deloma dovoljevali kloniranje, pa lahko ljudje delujejo mimo njih, tako delovanje pa lahko prepreči »svetovni etos«. To je minimum pogledov vseh svetovnih religij, med katere spada tudi zapoved »Ne ubijaj«.
Če govorimo o zarodkih, kdaj sploh govorimo o človeku? Trenutno obstajajo v svetu dve poti »bioetike«: kot pravi profesor na ljubljanski klasični gimnaziji Šentvid Roman Globokar, je prva etika nedotakljivosti človeka in življenja sploh, druga pa zagovarja, da so potrebne določene »človeške kakovosti«, ki opredelujejo nek zarodek za človeka, nekateri pa celo menijo, da ima zarodek status človeka šele po rojstvu. Ob tem je profesor Trontelj poudaril, da »ne moremo odrekati zarodku statusa človeškega bitja, in to tudi ne takrat, ko ga sestavlja le nekaj celic«.
