[david] Kako lahko moja teta razloži svojim hčerkam kaj je vojna?

[Anica] Odvisno od tega, koliko so hčere stare. Otrok po 12tem letu starosti, marsikateri pa že prej, lahko razume vojna dogajanja in vzroke podobno kot odrasli. Predšolskemu otroku in mlajšemu šolskemu otroku lahko povemo tole: tako kot kak otrok hoče vzeti drugemu igračo ali bombon, si tudi odrasli včasih želijo prisvojiti nekaj, kar ni njihovo - zasesti ozemlja, ki niso njihova, si prilastit žito ali petrolej in zato napadejo druge. Zberejo vojsko, ki strelja, bombardira., vdre v drugo državo. Seveda se ljudje v drugi državi upirajo. Tudi oni streljajo in tako pride do medsebojnega ubijanja. Ljudje, ki morajo zbežati ali so pregnani se imenujejo begunci ali pregnanci. Otroku lahko tudi povemo, da so na svetu dobri in slabi ljudje. Slabi želijo vladati drugim, ukazovati.

[Pajkc] pozdravljena Anica. Zanima me kako lahko stvari kot je na primer vojna ali pa mogoče negativno nastrojene stvari kot je vojna, vojni filmi... vplivajo na otroško podzavest?

[Anica] Otrok vgradi vsa svoja doživetja, ugodna in neugodna, v svoje videnje sveta in ljudi. Izkušnja vojne pomeni za otroka spoznanje, da obstajajo slabi ljudje, zle sile, pred katerimi ga njegovi starši ne morejo zaščititi. Kakšne bodo dolgotrajne posledice, je odvisno od celote otrokovega doživljanja v času vojne - koliko bo videl hudega in koliko bo ob tem videl dobrega npr. vzajemno pomoč ljudi, pripravljenost se žrtvovati za drugega,... Nekaj od doživetega je potisnjenega v podzavest in se lahko aktivira v okoliščinah, ki otroka spominjajo na vojna dogajanja. Veliko spominskega gradiva pa ostaja na zavestni ravni, če otrok ni bil zelo mlad, ko je doživel vojno.

[Pajkc] Ali se potemtakem dolgotrajne posledice otrokovega doživljanja vojne, še posebej tistih otrok, ki živijo z njo, dajo odpraviti?

[Anica] Večina otrok, ki so doživeli vojno, nima dolgotrajnih psihičnih motenj. Kako bo otrok okreval od preživetega strahu, žalosti zaradi izgub, izgube zaupanja v varnost, ki jo zagotavljajo starši, je odvisno od okoliščin v katerih živi v času vojne. Izredno pomembne pa so življenjske okoliščine po končani vojni.

[Anica] Če po končani vojni živi v varnem in ugodnem okolju, je verjetnost okrevanja mnogo večja, kot če živi, denimo v družini, ki je prizadeta zaradi izgube očeta, zaradi povojnega razočaranja, brezposelnosti staršev, revščine, brezizglednosti glede izboljšanja okoliščin življenja cele družine. Otroke, ki so doživeli vojno najbolje zavarujemo, če jim še v času vojne nudimo podporo socialne mreže,...
[Anica] To pomeni pomoč družinam, ki ne delujejo dobro, ker so izgubile kakega člana, ki so revne...To pomeni čim boljšo šolo, vključevanje otrok v različne organizirane dejavnosti. Včasih je potrebna tudi pomoč strokovnjaka, psihologa ali psihiatra, vendar moramo vedeti, da se zanemarljivo majhno število otrok vojne zateče po takšno pomoč.

[mence] Kdo naj bo tisti, ki skuša otrokom pomagati razumeti?

[Anica] Najprej so to seveda starši. Zanimivo pa je, da včasih znajo otroci na bolj razumljiv način razložiti mlajšim otrokom, zakaj vojna, kot odrasli. Mimo vojne seveda ne morejo učitelji v šolah.

[hi] Moj otrok, ko vidi vojno na televiziji, čisto znori, strelja, kot vojaki po TV.

[Anica] Podobno se obnašajo mnogi otroci. Tudi brez vojne se otroci igrajo kavbojev in Indijancev. Ko televizija posveti polovico časa prikazovanju oboroženih vojakov, je razumljivo, da je teh iger več. Povsem jih otroku ne morete prepovedati. Lahko ga preusmerite v kake druge dejavnosti, mu kaj berete, rišete z njim, se žogate ali počnete kaj drugega skupaj, kar ni streljanje.