Učiteljica Nina Jelen: (Ne)všečki pustijo posledice

Zasavčanka Nina Jelen, učiteljica v petem razredu, ima "v žepu" zmago na natečaju informacijske pooblaščenke za najboljšo učno uro o varnosti na spletu ter prvo mesto na nagradnem natečaju Evropske komisije v okviru kampanje #SaferInternet4EU. Je tudi avtorica knjige Ženičke in strički za daljnimi grički, v kateri prek zgodbe in rim najmlajše poduči o pasteh spleta. Kar je enkrat objavljeno, ostane tam za vedno, jim polaga na srce. 

Nina Jelen nam je odgovarjala na vprašanja o sovražnem govoru med mladimi. Žal je ta med njimi še kako prisoten, ugotavlja. "Sama delam z učenci, starimi okoli 10 let. Po občutku, pogovoru z njimi in mini raziskavah, ki smo jih delali v razredu, bi rekla, da sami v večini niso avtorji grdih komentarjev, jih pa budno spremljajo, poznajo. Ko pa sem nekoč spraševala malo starejše otroke, če so že zapisali kakšen grd komentar, so skoraj vsi odgovorili pritrdilno. Še več, to se jim je zdelo nekaj povsem normalnega, kar je po mojem mnenju precej alarmantno," pravi sogovornica. Krivce za takšno stanje išče med odraslimi, saj, kot pravi, na vseh omrežjih, spletnih straneh, ki jih uporabljamo starejši, kraljujejo negativni, sovražni, obsojajoči komentarji. "Vemo pa, da kar Janezek sliši, vidi, to tudi uporabi, prakticira." 

Na vprašanje, ali se otroci zavedajo sovražnega govora, odgovarja pritrdilno. "Seveda. Otroci na spletu prepoznajo sovražni govor. Če ni namenjen njim, jih ne moti pretirano. To se jim zdi nekaj normalnega, vsakodnevnega. Nekaj, s čimer se srečujejo vsak dan. Njihov komentar je bil, da je na spletu pač veliko "ne v redu" ljudi in da takšne stvari pišejo ljudje, ki jim kaj manjka ali iščejo slavo, in da se človek ne bi smel preveč sekirati zaradi tega – čeprav je dejstvo, da se." 

Sovražni govor, tako spletni kot nespletni, jih namreč prizadene, če je namenjen njim ali nekomu, ki ga imajo radi, pravi. "Ob tem doživljajo vso paleto čustev: od jeze, strahu, zaskrbljenosti, žalosti ... Čeprav vidijo, preberejo več neprimernih, nasilnih stvari, kot so jih naše generacije, jih grde stvari, namenjene njim, prizadenejo prav tako, kot so nas in nas še sedaj."  

Dovolj je, da odpremo TikTok, ki je trenutno najbolj razširjen med mladimi, in videli bomo, da je sovražnega govora zelo veliko, opaža učiteljica Nina, ki se s svojimi učenci redno pogovarja o njihovih aktivnostih na spletu. "Pri njihovih letih opazke največkrat letijo na telo, videz, telesne 'pomanjkljivosti'. 
Po drugi strani pa so mlajše generacije ravno zaradi TikToka začele sprejemati ljudi, ki so jih starejše generacije še preganjale in bile sovražne do njih – drugačno spolno usmerjenost, drugačen način oblačenja ... Po tej plati pa na spletu po mojem mnenju od mlajših generacij prevladujejo spodbude, pozitiva," je pri spletnih komentarjih vendarle opazila tudi nekaj pozitivnega. 

Pri svojem delu z otroki opaža, da nanje zelo vplivajo spletni influencerji – v dobrem in slabem smislu. "Kljub temu, da se z njimi res ogromno pogovarjamo, jih opozarjamo, svarimo pred nevarnostjo na spletu, govorimo o obnašanju na spletu, otroci vseeno hitro pozabijo na vse to, če spletni vplivnež reče drugače. Zato prosim vse vplivneže, ki vedo, da jim otroci sledijo ... pazite nanje," jih poziva.  

Vedeti moramo, da ima splet močan vpliv na oblikovanje osebnosti otrok, poudarja. "(Ne)všečki pustijo posledice. Spletni komentarji delujejo tako kot komentarji v realnem življenju: osebo lahko dvignejo in spodbudijo, lahko pa nas spravijo v zelo težko stanje (vsi smo že slišali o samomorih zaradi spletnega nasilja). Ne samo pri otrocih, tudi odrasli smo prizadeti, če dobimo neprijazno sporočilo. Otrok, ki še težje razume, zakaj se mu dogajajo takšne stvari, zakaj je tarča grdih komentarjev, pa bo sploh potreboval odraslega, ki mu bo pri tem pomagal." 

Pogovarjajte se z otroki, ne pa jim vzeti računalnika

Z otrokom se je treba veliko pogovarjati, mu izkazati podporo, pravi sogovornica. Staršem tudi svetuje, naj v primeru spletnega nasilja otroku ne vzamejo telefona, pa čeprav bi bila to prva reakcija marsikaterega med njimi. "Otroka je namreč strah, da bi mu vzeli telefon, ki je zanj zelo pomemben, zato tudi večkrat ne pove, da je kaj narobe, čeprav se mu stvari že dolgo dogajajo. Kraj, kjer ga nekdo nadleguje, je tudi kraj, kjer dobi podporo. Zato mu s tem, ko mu vzamemo telefon, vzamemo tudi stik z drugimi – samo zaradi ene osebe," je pojasnila, zakaj mu telefon vendarle pustiti.  

"Je pa prav, da otrok to osebo blokira in obdrži dokaze. V primeru hudega nasilja obvestimo šolo, Policijo." 

Sicer pa staršem na srce polaga, naj se o nevarnostih na spletu, obnašanju na spletu, o izzivih z otroki pogovorijo, še preden dobijo prvi telefon.  In naj spremljajo, kaj na spletu počnejo in kaj jih zanima. "Ko se otrok s spletom spoznava, nas mora zanimati, kaj je na spletu videl, prebral, kaj ga zanima. Vključujmo se v njegove aktivnosti. Veliko odraslih pravi, da jih aplikacije, ki jih uporabljajo otroci, ne zanimajo. Vendar potem ne morejo vedeti, kaj otroci tam vidijo, s čim se srečujejo. Zato brskajmo po njih, spoznavajmo. Tako bomo točno vedeli, s čim se "spopadamo". Pa še otrokom se zdimo malo bližje in malo bolj kul, če poznamo aplikacije, igre, sodobne virtualne trende in tako naprej," svetuje. 

In zaključi z anekdoto iz učilnice: eden od njenih učencev je namreč zapisal, da je bil najboljši dan, ko je mami z njim igrala Minecraft.