Anja Rijavec

Starost: 28 let
Kraj: Col nad Ajdovščino.
Poklic:  vodja razvoja kozmetike, samostojna podjetnica
Življenjski moto: Če sem iskrena, me trenutno najbolj navdihuje g. Milan Krek: 'Naslednjih štirinajst dni bo ključnih.' Vse odkar je bila dana ta izjava, svoje življenje živim, kot da bo vsakih naslednjih štirinajst dni ključnih zame, in moram reči, da se neverjetno pozna na moji uspešnosti in kvaliteti življenja.

Kakšen moški je zate sanjski moški?

Zame bo sanjski moški tisti, ki je zgodaj dosegel emocionalno in racionalno zrelost, ki premore visoko stopnjo empatije in razumevanja sočloveka ter razumevanja sveta okoli sebe. Se mi zdi, da tak opis najbolj na kratko povzame najbolj širok spekter tistih običajnih nevšečnosti v razkolih med moškimi in ženskami, ki se jim želim v življenju izogniti enkrat za vselej, in je v resnici kar visoka zahteva. Če bo za zraven še oseba, ki se v življenju ne opira na izgovore in ki lahko življenje prime kot bika za roge ter je ob tem še dobro videti, smo pa sploh dogovorjeni.

Kakšni moški so ti všeč – vizualno?

Načeloma nimam posebnega vizualnega tipa, lepoto sem našla že v izjemno različnih obrazih in očeh. Po navadi me resnično najprej prepriča osebnost in se potem niti ne obregnem posebej ob vsako vizualno pomanjkljivost. Je pa navadno vsem skupno, da so visoki, saj mi to daje občutek varnosti in zavetja, rada jim grem z rokami skozi lase in najraje primem za roke, ki mi dajejo vtis, da bodo lahko gradile skupaj z mano.

Kakšni moški so ti všeč – karakterno? 

Osebnostno zreli. Taki, ki se ne 'šlepajo' skozi življenje, taki ki s srcem delajo proti nekemu jasnemu cilju v življenju, karkoli že to je. Hkrati pa se znajo tudi sprostiti, nasmejati, ušpičiti kaj nepričakovano pozitivnega, predvsem pa ne jamrati v življenju, ampak iskati rešitve (smeh). Preveč gledam poročila, vidim.

Kaj te pri moških najbolj zmoti? 

Zmoti me, ko so vzgojeni na omejen patriarhatski način. Težko se vidim ob boku z moškim, ki vidi žensko kot del osebne opreme, ali pa, malo modernejše, z moškim, ki žensko razvrednoti kot samostojno razmišljujočo in čustvujočo osebo. V razmerjih okrog sebe opazujem veliko prijemov skozi čustvene manipulacije, obvladovanj z malimi in večjimi lažmi ter splošnega gaslightinga, če smem uporabiti tujko. Osnovno človeško spoštovanje partnerja skozi razumevanje njegovih občutkov, četudi se včasih z njimi ne strinjamo, iskrenim namenom delovanja proti skupni sreči in pripravljenostjo na reševanje problemov je nekaj, od česar ne odstopam. Brez spoštovanja zveza zame ni zveza, ampak samo nepomembno druženje. Če bi moški znali brzdati prenapihnjen ego, ženske pa iskanje več in več pozornosti takrat, ko jim je dana vsa na svetu, bi bil svet za tista iskrena in čista srca med nami po mojem mnenju veliko lepši.

Kakšen je zate idealen prvi zmenek?

Preprost, ampak kavalirski. Rada imam ta klasičen ženski občutek, da me moški varuje in želi poskrbeti zame. Ne zato, ker tega ne bi zmogla sama, ampak zato, ker sem mu dragocena. Sama vedno z največjo dobro voljo sedem v avto in se odpeljem na desetine kilometrov daleč, in tudi prav z veseljem poravnam račun najinega druženja. Ampak samo pod pogojem, če opazim, da to tudi on brez premisleka in z enakim veseljem stori tudi zame.

O čem se na prvem zmenku ne pogovarjaš?

Ne pogovarjam se o denarju, o preteklosti ter o poroki in otrocih.

Si se na prvem zmenku pripravljena poljubiti?

Samo pod pogojem, če je namen srečanja ta, da se vidiva samo tisti večer (smeh). Načeloma ne, ne funkcioniram na tak način. Neučakanost, hitenje in nerazčiščenost pojmov me malo odbijeta, hkrati pa se mi zdi, da se vrednost poljubov razvrednoti, če z njimi razmetavamo.

Kako se oblečeš na svoj idealni prvi zmenek, ki si ga ravnokar opisala?

Odvisno, kam greva. Načeloma ustvarim neko uglajeno verzijo svoje dnevne oprave. Ampak če se pa z zmenkom nadpovprečno potrudi, bom poskrbela, da mu bo tudi ob pogledu name nadpovprečno prijetno.

Kakšne zveze si želiš, na dolgi rok?

Če bi se le dalo, bi si želela zveze, polne iskrene želje po medsebojnem osrečevanju in konstruktivnem reševanju problemov, z veliko humorja in pustolovske žilice ter ambicioznosti po izpolnitvi življenjskih potencialov obeh partnerjev, z vzajemno podporo in medsebojno pomočjo.

Kaj rada počneš v prostem času?

Moje najljubše razvedrilo je zagotovo glasba, oziroma natančneje, živa glasba. Skozi pretekla leta sem si ogledala in se naposlušala na dobesedno stotinah koncertov tako svetovnih kot lokalnih zasedb. Najraje imam, ko lahko na kakšnega odpotujem na drug konec sveta in si tako svoje najljubše izvajalce ogledam v čisto drugačnem okolju, med drugačnimi ljudmi in v drugačnem vzdušju kot tukaj doma ali v okoliških državah. Posebej velika in prisrčna specialnost so mi hard rock in heavy metal izvajalci, najraje tisti iz 80. let, ki jih je danes še moč ujeti na odrih. Videla sem že skoraj vse, ki sem si jih zadala videti, nekatere na dveh celinah, in to bodo zagotovo ostali eni mojih najljubših spominov na čase mojih dvajsetih. 

Rada potuješ? Najljubše potovanje, kjer si bila, in kam bi šla?

Moja posebnost je, da zelo rada potujem sama. Najljubše potovanje so zagotovo bili Bahami ter zahodna obala Združenih držav Amerike (Los Angeles, Las Vegas). Od tam so mi še posebej ostali v lepem spominu večeri v Malibuju, sicer pa imam cel kup prigod, o katerih bi lahko govorila ure in ure. Dobro je potovati sam, vsakomur bi svetovala, naj vsaj vzame življenje samo in zgolj v svoje roke ter na lastno pest preuči, kako je svet videti, če se popolnoma odrežeš od vsega, kar poznaš. Potovanje dobi čisto nov pomen in takrat začneš ločevati med pojmom 'potovati' in pojmom 'samo zamenjati lokacijo svojega običajnega življenja'.

Imaš rada otroke?

Seveda, ne bi mogla ne imeti rada otrok. Znajo biti sicer malo tečna bitja, ampak zame velja isto, tako da smo si popolnoma bot.

Naš Sanjski moški ima zelo rad šport in morje. Se ukvarjaš kaj s športom? S katerim in zakaj ravno s tem?

To je dobro, skrb za lastno zdravje in telo se mi zdita pomembna. Tudi sama imam zelo rada morje, veliko raje kot gore. Nekoč bi rada naredila izpit za čoln. Sicer pa se s športom ukvarjam toliko, kolikor mi telo sproti sporoča, da ga potrebujem. Sem pa z vasi, hkrati sem pa tudi edini sin pri hiši, tako da fizično udejstvovanje pri meni neredko dobiva drugačne pojme kot pri dekletih iz drugačnih okolij. Rada delam z rokami, rada imam občutek, da sem sposobna nekaj zgraditi, vzdrževati in tudi popravljati, saj mi daje občutek, da v življenju nisem nebogljena.

Kaj v življenju najbolj ceniš in zakaj?

V življenju najbolj cenim razumevanje, odpuščanje in brezpogojno ljubezen, ki sem je deležna. Zato, ker se mi zdi, da je to največje darilo, ki ga lahko človek prejme. In je daleč od samoumevnega, komur je samoumevno, ima v življenju nepredstavljivo srečo. No, to ter nonino kuhinjo.

Ali kuhaš? S katero jedjo bi Sanjskega moškega razvajala?

Če sem čisto iskrena, raje drva cepim. Mogoče mi bo uspelo najti nekoga, ki bo rad kuhal, jaz pa mu bom pomivala posodo. Bom že nekaj zbarantala. Sicer pa, kuhanje je neke vrste umetnost in s pravim navdihom vem, da bi mu lahko umetelno ocvrla jajca. Ne sej ne, kuham redko, ampak imam kar smisel za okuse. Se pravi, da bi bila omenjena jajca zagotovo ravno prav slana.

Imaš raje, da prvi pristopi moški, ali tudi ti kdaj pristopiš do simpatije?

Tudi sama prav rada pristopim, ampak sem sčasoma začela razumeti, zakaj ženske tega ne prakticirajo. Moški so res lovci, če jim daš občutek da si jim na voljo, njihov ego rad prevzame vajeti in rezultat potem pogosto ni tak, kot bi upale. Moškemu je pogosto potrebno dati namig in nato distanco, da se sam odloči, kaj bo naredil s to informacijo. Seveda je pa to samo moje mnenje.

Zakaj si se prijavila v šov?

Se mi sploh ni bilo treba, ker sodelavke očitno menijo, da je čas, da se poročim. Rada bi jim samo povedala, naj si ne obetajo, da se me bodo tako kar znebile. Ker bom prišla nazaj. Tako kot virus.

Najbolj romantična pesem vseh časov?

Guns N' Roses – November Rain.

Najljubša knjiga?

Rodney F. Boyer – Temelji Biokemije. Ne res, brez heca, to je knjiga, ki jo odprem, ko sem živčna, znova in znova. Izberem poglavje in ga prebiram, kot da bi se bala, da bom pozabila stvari, ki sem se jih učila vse življenje. Ampak mislim, da to bolj zapade pod poglavje samoobvladovanja kot ljubezni do literature, ampak odgovor je iskren. Sem pa ravno pričela z branjem Road to Fero City avtorja Morata, in mislim, da mi bo zelo všeč. Očitno imam rada literaturo samo dveh vrst – brutalno realistično o molekulah življenja ali divjo fantazijo na meji z resničnim.