Na pravosodnem ministrstvu so se odločili, da bodo na področju izvensodnega reševanja sporov ureditev spremenili v področnih zakonih civilnega ter delovnega prava, sprememb na kazenskem področju pa za sedaj še ne predvidevajo. Tako reševanje sporov bi bilo sestavni del sodnega postopka oziroma njegov predhodni del, bodisi obvezni bodisi fakultativni.
V civilnem postopku možnosti sodne in izvensodne poravnave že obstajajo, vendar pa jih zaradi nepripravljenosti strank v začetnih fazah postopka do sedaj ni bilo veliko. Večje možnosti za poravnavanje so po Jenullovem mnenju pri starejših sporih, ko se je tehtnica že začela nagibati v eno stran, stranke pa so dolgotrajnega boja že naveličane. Nekaj je mogoče storiti že s seznanjanjem javnosti z možnostjo poravnavanja, kar je storilo ljubljansko okrožno sodišče, spremembe zakona o pravdnem postopku, ki so predvidene do konca tega leta, pa bodo poskušale stranke za poravnavanje stimulirati predvsem glede stroškov, taks in drugih obveznosti. Poravnavanju bi lahko posvetili tudi poseben narok - če ta ne bi bil uspešen, bi se začela pravda -, tožnik bi lahko že v tožbi predlagal poravnalni postopek ali pa bi se morali strani pred začetkom postopka o poravnavanju obvezno izreči, kar je glede na prostovoljnost poravnave tudi največja stopnja obveznosti poravnave, ki je mogoča, ne da bi strankam kratili pravico do sodnega varstva.
Urediti bo potrebno tudi navajanje dejstev v poravnavi, saj bi lahko ena stranka v poravnalnem postopku razkrila dejstva, ki bi jih druga stranka kasneje v sodnem postopku lahko uporabila proti njej, urediti pa je treba tudi pravne podlage za morebitne odškodninske zahtevke iz teh postopkov. V začetni fazi bo lahko poravnavanje za sodišče predstavljalo tudi dodatno obremenitev, saj bosta, če poravnava ne bo uspešna, z eno zadevo lahko zasedena dva sodnika, eden pri poravnavi, drugi pa v sodnem postopku, opozarja Jenull.
Na civilnem področju je poravnavanje že do sedaj omogočal 309. člen zakona o pravdnem postopku, ki je tudi pravna podlaga za projekt posredovanje pri reševanju sporov, s katerim je ljubljansko okrožno sodišče začelo z začetkom letošnjega leta. Veliko sporov poravnajo tudi zavarovalnice, v gospodarskih sporih, predvsem pomembnejših, pa se stranke včasih dogovorijo za pristojnost arbitraže. Precej zadev pred začetkom spora poravnajo že odvetniki. Taka poravnava dobi obliko pogodbe, v kolikor pa stranke poravnavo sklenejo v obliki notarskega zapisa pridobi tudi izvršilni naslov.
Največjo obveznost predhodnih postopkov bo mogoče doseči v delovnih sporih, saj je obvezna arbitraža na tem področju tudi sicer bolj poudarjena kot v civilnih sporih. Možen bo postopek izven sodišča ali pa sodišču pridružen postopek posredovanja, h kateri se nagiba večinsko mnenje, to pa bo urejeno v noveli ali novem zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, katerega sprejem je odvisen od novega zakona o delovnih razmerjih.
Na kazenskem področju na ministrstvu za pravosodje ne predvidevajo večjih sprememb. Zakon o kazenskem postopku je že leta 1995 predvidel možnost odloženega pregona v postopkih pred okrajnimi sodišči, pri čemer si za pomiritev obdolženca in oškodovanca v lažjih kaznivih dejanjih prizadevajo tožilci. V lanskem letu pa so z delom začeli še poravnalci, zasebniki, ki jim lahko tožilci v poravnavo odstopijo lažje kazenske zadeve, od februarja do konca lanskega leta pa so stranke uspešno poravnali v 694 primerih. Na tem področju bi bilo, po Jenullovem mnenju, v prihodnosti mogoče postopoma širiti število kaznivih dejanj, za katero je predvideno poravnavanje, vprašanje pa je, kako bi tako približevanje ameriškemu sistemu sprejela javnost.
V Sloveniji smo imeli veliko oblik alternativnega reševanja sporov že v preteklosti, ko je še veljal zakon o samoupravnih sodiščih, ki je predvideval poravnalne svete, arbitraže ter druge oblike reševanja sporov, ki pa sodišč niso pretirano razbremenile, praviloma pa so bili uspešni v manjših krajih. Pozitivno je predvsem vzpodbujanje ljudi, da svoje spore rešujejo sami, vendar pa to za sodišča ne bo rešilna formula. Danes je sodno varstvo do te mere zahtevno in tudi drago, tako da bodo stranke, ki se bodo za sodni postopek odločile, pri njem najverjetneje tudi vztrajale, vsaj toliko dolgo, da se bo tehtnica začela nagibati na eno ali drugo stran, na podlagi svojih odvetniških izkušenj sklepa Jenull.
