Zaradi togega trga zaposlovanja v Sloveniji postajajo v zadnjih letih vse pogostejše različne oblike samozaposlovanja. Še leta 2005 je bilo v Sloveniji samozaposlenih 50.146 ljudi (brez kmetov). Do decembra leta 2016 se je to število povečalo že na 69.388 (brez kmetov). Če statistikam prištejemo še druge oblike prekarnega dela, je po zadnjih analizah že skoraj 40 odstotkov celotnega delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji aktivnega prek prekarne oblike zaposlitve. Podobno je v zadnjem desetletju tudi v drugih državah po Evropi.
Novinarka New York Timesa Liz Alderman je pred časom objavila članek, ki nazorno prikazuje življenje evropskega prekariata. Več kot 40 odstotkov mladih je ujetih v slabo plačanih in začasnih delih, kažejo statistike, ki jih je uporabila v prispevku. Od leta 2010 naj bi bila po njenih podatkih v Evropski uniji več kot polovica pogodb o delu sklenjenih le za določen čas. Pravi, da gre za nasledstvo boleče krize, ki nas je nekaj let privijala. Delodajalci so pod izgovorom, da je treba stisniti, delavcem ponujali pogodbe o delu za določen čas in s tem nadaljujejo tudi danes, ko naj bi gospodarske razmere začele ponovno cveteti.
Primer s Finske: Ville Markus Kieloniemi je bil prepričan, da bo po študiju financ in računovodstva dobil delo na svojem področju. A v treh letih je zamenjal že osem začasnih ‘zaposlitev’. Med drugim je opravljal delo hotelskega receptorja in prodajalca moških oblek. 23-letnik je novinarki dejal, da je tako težko obvladovati svoje finance, najti stanovanje in razvijati kariero. "Ves čas čutiš pritisk," je poudaril in razkril, da je v svoj življenjepis celo dodal, da bi sprejel neplačano delo in pripravništvo v Španiji ali New Yorku. S tem bi imel veliko osebnih stroškov, a nekje je treba začeti, razmišlja.
Vse večji pritiski na mlado in staro
In njegovo usodo delijo številni mladi, tako v Evropi, kot tudi v Sloveniji. Pa ne le mladi - vse več je pritiska tudi na trideset-, štirideset- in petdesetletnike, naj bodo samoiniciativni ter naj si odprejo svoja podjetja. Delodajalci torej vso odgovornost prelagajo na posameznike. Vse več je pogodb, ki so krajše od enega leta. A ljudje, ki potrebujejo denar za streho nad glavo in hrano, so prisiljeni tovrstne ponudbe sprejeti. In glede na to, da so plačila za njihovo delo mizerna, v pokojninsko blagajno plačujejo samo toliko, kolikor je nujno potrebno, kar pa niti približno ni dovolj, da bi lahko na stara leta dostojno živeli. O tem, da bi varčevali za dodatno pokojnino, ne upajo niti razmišljati, čeprav bi bilo to glede na njihovo obliko dela nujno potrebno.
Tisti, ki so obtičali v tem začaranem krogu začasnih del, bijejo večni boj za preživetje. Kaj to pomeni? Dan in noč pod pritiskom, kako najti naslednji projekt. Ko ga dobijo, iščejo naslednjega. Ko oziroma če sploh dobijo plačilo, denar razporejajo, saj ne vedo, ali bodo dobili še kakšno delo. In vse to se dogaja - zanimivo - prav zdaj, ko so gospodarske razmere začele cveteti. Še več: z vseh strani nas prepričujejo, da je moderno biti 'svoboden', samostojen podjetnik, ki izbira svoje naročnike in dela, ko želi delati, če pa ne želi, potem pač ne dela ...
Še vedno je govora o tem, da si mladi ne upajo ustvariti družine, saj za to nimajo pogojev. "In čeprav so mnogi hvaležni za kakršno koli delovno izkušnjo, so tudi cinični do podjetij, ki jih obravnavajo kot delovno silo za enkratno uporabo," pravi Aldermanova, ki se je na terenu pogovarjala s številnimi mladimi.
To so njihove zgodbe:
Alessandra Sisco, ki se je specializirala za zdravnico onkologije, si ni nikoli mislila, da se bo morala posloviti od domovine, če bo želela varno zaposlitev. V Italiji je bila ujeta od pogodbe do pogodbe, ki so bile tudi trimesečne. Kot je povedala, so delovna mesta za polni delovni čas šla tistim, ki so imeli veze znotraj bolnišnic ali zdravstvenega sistema.
35-letnica je dejala, da je bila ujeta v začaranem krogu. Ves čas je dodajala nove kratkotrajne delovne izkušnje v svoj življenjepis in videti je bilo, da temu ni konca. "Ves čas sem iskala nekaj drugega. Stagnirala sem. Ni bilo razvoja kariere in zaslužki so bili nizki," je povedala novinarki.
Lanskega novembra si je izborila zaposlitveni razgovor v New Yorku. "Vsaj nekaj upanja za prihodnost bo," je dejala. A tudi v ZDA ni krasno, saj so tam začasna dela postala vsakdan. Znova se bo morala pet let dokazovati, a drugega ji ne preostane. Upa, da ji bo v ZDA kmalu sledila tudi njena družina. "Ko vidiš, da te zaradi tvojega opravljenega dela, cenijo, si vesel," pravi in dodaja, da bo končno našla mir.
Sam Mee, 36-letni analitik iz Velike Britanije
Sam Mee je bil prepričan, da bo imel pri 36 letih že urejeno življenje. Kariero, družino, dom, mogoče mobilni telefon. A ko si ujet v mlinu začasnih pogodb o delu, so tudi najosnovnejše življenjske stvari nedosegljive. "Imel sem idejo, da bom pridno študiral, pridno delal, dobil bom delo, za katerega sem se izobraževal, in potem bom svoje dekle vprašal, če se bo poročila z mano," je dejal. Končal je magisterij analitike obnašanja in trendov na družbenih omrežjih in bil prepriča, da bo podjetjem zanimiv za sodelovanje. Z dekletom sta se preselila z Otoka v Amsterdam. "Kupila bi hišo in imela otroke," je razkrival svoje sanje. A v Amsterdamu so mu ponujali le pogodbe za nekaj mesecev, in sicer zunaj njegove izobrazbe.
Delodajalci želijo več fleksibilnosti. Z njo sicer ni nič narobe, a večina delodajalcev želi fleksibilnost pri podpisovanju pogod. "Kariere si želim več kot kar koli drugega, a imam občutek, da sem v poziciji, v kateri bi bil nek 25-letnik," je dejal in dodal, da je pri 36 letih moral za nekaj časa pozabiti na velike življenjske odločitve. "Počutiš se ujetega. Mlad si, imaš veliko za ponuditi, a nihče ti ne da možnosti," pravi.
Začasne pogodbe so mu preprečile, da si uredi domovanje. Dobiti kredit na banki, hipoteko ... je nemogoče. Vam je znano? Ker ni imel rednih prihodkov, mu banke niso želele odobriti kreditne kartice. Celo do mobilnega telefona ni mogel priti, saj telekomunikacijska podjetja niso želela podpisati pogodbe z nekom, ki nima rednih prilivov. Do telefona je prišel prek dekleta, ki ima redno zaposlitev in dela kot babica v porodnišnici.
Svoje celotno zasebno življenje je moral dati na premor. Dekleta ni prosil za roko, saj ne ve, kako plačati poroko. O otrocih si ne upata pogovarjati, saj si jih v takšnih razmerah ne upata imeti. Analize so pokazale, da vse več žensk in moških prestavlja idejo o otrocih na kasnejša leta, v južni Evropi pa je močno v porastu trend, da tudi starejši nimajo otrok, saj si jih ne morejo privoščiti. "A na koncu sem rekel - naj gre k vragu. Svojega življenja ne bom pavziral le zato, ker mi trg ne dovoli, da ga živim," je dejal in razložil, da je dekle zaprosil za roko. Privolila je in zdaj načrtujeta poroko.
Charles Terraz ni nikoli živel s kroničnim stresom, napadi tesnobe ali težavami z zdravjem. A te dni so njegove stalne spremljevalke. Živi od pogodbe do pogodbe. Dela kot rekruter v farmacevtskih in industrijskih podjetjih. Novači delavce, a sam se vsak dan trese, kako naprej.
V Franciji je kar 80 odstotkov novih zaposlitev krajše narave. "Veliko je skrbi, kako naprej in kako do denarja," pravi in dodaja, da te strah, da boš ostal brezposeln, ves čas pritiska. Ves čas se samoizprašuješ, ponoči ne moreš spati. Začel se je boriti s kroničnim stresom in hudimi migrenami. Končal je tudi v bolnišnici, kjer se je zdravil dva tedna. "Bila je grozljiva izkušnja," je zaupal novinarki. In končalo bi se lahko veliko huje: z daljšo odsotnostjo od dela in izpadom dohodka, to pa bi bilo lahko v primeru, če nima urejenega ustreznega življenjskega zavarovanja, ogromno finančno breme tako zanj, kot za njegove najbližje.
Trenutno ima Terraz pogodbo za šest mesecev. Stres, kaj bo po izteku pogodbe, je velik. Moraš obdržati nasmeh na licu in biti psihično močan, pravi in dodaja, da se o tem počuti izključenega iz družbe. Pred tremi leti je imel ambicije in vizijo o karieri. "A trenutno nimam nič. Težko je včasih ne čutiti izgorelosti in depresije. Če bi bil le jaz, ki se mu to dogaja, OK, a večina mojih prijateljev je v enaki situaciji," je še dodal.
Joost Minnaar, 30-letni znanstvenik iz Danske
Joost Minnaar je imel sanjsko službo v Barceloni. Bil je nanotehnolog v nemškem podjetju, kjer je bilo zaposlenih še 30 raziskovalcev. Delali so na razvoju televizije, tablic in računalnikov. Vsi so imeli podpisane enoletne pogodbe. Podjetje jim je obljubljalo možnost redne zaposlitve po dveh letih. A to se ni nikoli zgodilo. Ko so jim pogodbe potekle, so jih enostavno nagnali. Minnaarjeva skupina je ugotovila, da so že tretja skupina raziskovalcev, ki jih je v štirih letih najelo podjetje. Bili so ujeti, saj je podjetje le čakalo, da se jim druga pogodba izteče in da najamejo nove žrtve. Delali pa so na vso moč.
Ko so slučajno razkrili resnico, je morala med zaposlenimi močno padla. Čeprav so bile njihove naloge zanimive, zaposleni več niso imeli interesa za njih. Niso skrivali, da iščejo drugo zaposlitev. Pojavila se je tudi kruta tekmovalnost, saj so nekateri kljub temu upali, da jih po podjetje redno zaposlilo.
Podjetje je tako uničevalo svoje lastne delavce, je dejal 30-letnik. "Lekcija je bila: če tako ravnaš z ljudmi, če jim ne daš varnosti ali zaupanja na daljši rok, potem ne bodo opravili dobrega dela," je poudaril. Odločil se je, da prekine agonijo in skupaj s prijateljem, ki se je prav tako znašel v mlinu prekarnega dela, sta zagnala startup.
Cristian Meiler, 35-letni turistični delavec iz Španije
Cristian Meiler je že od najstniški let vedel, da želi delati v turizmu. Tekoče govori pet jezikov in ima diplomo v hotelirstvu. Delal je številna dela, a kljub bogatim izkušnjam ni dobil redne zaposlitve. Ko je ponudbo le prišla, je okleval. Ni bila iz njegovega posla in moral bi se preseliti v Nemčijo. Opisal je, da ga je prevzel občutek, kot da bi se vdal in predal. "Želiš si ostati na poti, po kateri si hodil tako dolgo." A nato je pomislil, kaj pa, če ne bo boljše ponudbe. "Potreboval sem delo. Potreboval sem stabilnost. In vedno je bil občutek, da se ne smem pritoževati, saj je tam na milijone ljudi, ki nimajo zaposlitve," je pripovedoval.
Sprejel je ponudbo in odšel v Nemčijo. Pravi, da ima krasne sodelavce, a notranji glas mu še naprej prigovarja, da se ni šolal za ta posel. Da je to bil le lahek izhod v sili. Če bi lahko v domovini našel delo, za katero se je učil, bi bil "že naslednji dan na letalu". V Španiji so lani sicer podpisali 18 milijonov pogodb o začasnem delu in 1,7 milijona pogodb o delu za daljše obdobje, kažejo uradni podatki.
Sponzorirana vsebina
