Starševstvo je vse prej kot enostavna naloga, saj se nihče med nami ni rodil s prirojenim znanjem, kako biti najboljša mama ali najboljši oče. Številne odločitve v zvezi z vzgojo naših otrok se nam zdijo povsem logične in pravilne, a se pozneje izkažejo za velike napake. Rezultati raziskav več ameriških inštitutov so razkrili, da se starševstva v povprečju učimo približno 14 let in v vseh teh letih (pa tudi pozneje) se trudimo otroke vzgajati na podlagi nabranega znanja in lastnih vzorcev, ki smo jih ponotranjili, ko smo tudi sami bili otroci. Pri tem se poskušamo izogibati tistemu, kar smo sami v času odraščanja dojemali kot napačno ter delamo vse, kar je v naši moči, da bi jim zagotovili varno ter srečno prihodnost.
Kako biti dobra mama, dober oče?
Ko partnerja izvesta, da bosta postala starša, se začneta spraševati, ali sta sploh pripravljena na vlogo, ki ju čaka, in ali bosta znala biti dobra starša. »Po eni strani je rojstvo otroka najbolj naraven pojav in smo nanj v tem smislu pripravljeni, po drugi strani pa nam današnja družba postavlja (pre)visoka merila kaj pomeni biti 'dober starš' in ta pričakovanja je v bistvu nemogoče izpolniti,« pojasnjuje Nika Deu, specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, ki v svoji praksi svetuje posameznikom in parom, ki so se znašli v stiski, imajo težave z nizko samopodobo, ne najdejo smisla in izpolnjenosti v življenju, se čutijo nezadostne ali pa se soočajo z različnimi težavami na področju čustvovanja in razpoloženja, in dodaja, da je najprej potrebno najti odgovor na vprašanje, kakšen sploh je dober roditelj.
Napake staršev pri vzgoji otrok
Do podobnih ugotovitev je pri svojem delu prišla tudi zakonska in partnerska svetovalka Melita Kuhar iz Svetovalnice, ki na podlagi svojih bogatih izkušenj navaja pet osnovnih napak sodobnih staršev pri vzgoji otok. »Težava današnjih staršev je, da otroku ne postavijo pravočasno mej, omejitev in zahtev, poleg tega jih prekomerno razvajajo ter s tem močno škodijo zdravemu osebnostnemu ter čustvenemu razvoju svojega potomca. Današni tako imenovani helikopterski starši hočejo vse vedeti, imeti nad vsem kontrolo, o vsem odločajo namesto otroka in mu ne dovolijo nabiranja njemu lastnih izkušenj, socialnih interakcij in pogumnega soočanja z neznanimi izzivi.«
Ob tem je zaradi napornih delavnikov staršev na domačem meniju vse prevečkrat enostavna, hitro pripravljena hrana. In če k temu dodamo še pomanjkanje gibanja ter časa, ki bi ga preživeli s svojimi otroki in jih učili osnov, ki jih bodo rabili vse življenje, rezultat ne more biti preveč pozitiven. »Marsikateri starš meni, da otroku ni potrebno razmišljati do vstopa v šolo, s čimer se ne strinjam. Otrok do razvoja abstraktnega mišljenja, kar je nekako pri sedmih ali osmih letih starosti vsrka vase vse, kar sliši, vidi in občuti okoli sebe. Če se starši malce bolj angažirajo pri umskem naporu in to zahtevajo tudi od svojega otroka, bo ta do začetka šolanja nabral že ogromno znanja in izkušenj o socialnih interakcijah, okolju, odnosih in bo imel večidel potešeno potrebo po znanju. Otroci se namreč želijo učiti,« poudarja zakonska in partnerska svetovalka iz Svetovalnice.
Kakšna je vloga starih staršev?
Otroka sicer moramo slišati in ga upoštevati, a mu obenem postaviti tudi ustrezne meje, znotraj katerih ne sme manjkati ljubezni ter sprejetosti. Pri tem številne starše skrbi, da bodo ponavljali napake svojih staršev. »Vsak izmed nas v sebi nosi temeljna prepričanja in vrednote, ki so nam bile dane s strani naših staršev in drugih pomembnih oseb tekom našega odraščanja,« pojasnjuje Nika Deu in dodaja, da so ta sporočila tako temeljna, da postanejo naš 'program', ki mu sledimo skozi vse življenje. »Otroku bomo, na primer, prepovedali, da kljub škorenjcem skoči v lužo in umaže hlače, čeprav danes ob pralnih strojih to zares ne bi smel biti problem. S tem mu bomo vzeli možnost nedolžnega otroškega raziskovanja,« razloži strokovnjakinja in doda, da je pomembno ponotranjenja sporočila preveriti ter si ustvariti lastne vzgojne koncepte.
Vse to bo veliko lažje, če se stari starši z vzgojnimi metodami, s katerimi se morda nismo povsem strinjali, ne bodo vključevali v vzgojo naših otrok. Je pa, kot poudarjata obe sogovornici, še kako pomembno, da so prisotni v življenju njihovih vnukov. »Ravno to, da starim staršem ni potrebno vzgajati, je lepota odnosa med dedijem in babico ter vnuki – pri njih otrok dobi igrivost, kreativnost in življenske modrosti,« pojasnjuje Nika Deu, a opozarja, da se stari starši morajo naučiti spoštovati vlogo mladih staršev, pa čeprav se sami čutijo bolj izkušene. Melita Kuhar pa ob tem dodaja še, da so starši stare starše dolžni obvestiti, kako naj vzgajajo in skrbijo za vnuke ter do kod segajo njihove pristojnosti. »Kot pri vseh situacijah, je tudi tukaj pomembna spoštljiva in iskrena komunikacija,« poudarja zakonska in partnerska svetovalka.
Nekoč je bilo vse drugače ...
Razlog za razlike med vzgojo staršev in starih staršev pa niso samo različne prioritete ter drugačno mišljenje in izkušnje, temveč tudi čas. »Vzgajanje danes se razlikuje od tistega izpred nekaj desetletij. Včasih se otroka ni spraševalo, kaj bi si želel, temveč so se mu dala navodila in se je pričakovalo, da jih bo brez ugovarjanja izpolnil. Otroci takrat si nismo upali ugovarjati ali se upirati,« se spominja Melita Kuhar. Danes pa je na tem področju veliko zmede, pri svojem delu opaža tudi Nika Deu. »Vzgoja danes je padla iz ravnovesja: zdrav razum se je danes umaknil najnovejšim pedagoškim prijemom in metodam, ki jih starši natrenirajo in izvajajo brez lastnega razmisleka in v stalnem strahu, če ravnajo prav. Otroke zavijajo v neskončno ljubezen ob (popolni) odsotnosti discipline in zahtev, potem se pa čudijo, da jih ti ne upoštevajo. Kot da starši danes ne vedo kaj koristnega dati otroku, da bo zrasel v samostojnega in odgovornega človeka.«
Kako vzgojiti razumnega in poštenega človeka?
Današnji starši so po besedah Nike Deu torej »preprosto preobremenjeni in se v svoji vlogi počutijo nezadostne in prestrašene, ter posledično pretirano previdne in zaskrbljene. Tak starš je prezaščitniški in otroku ne pusti, da dela napake, da nabira izkušnje, razvija sposobnosti komunikacije z drugimi in si dokaže, da zmore ali pa da mu kdaj ne uspe in se iz neuspeha uči, da kdaj izgubi in se nauči prenesti poraz.«
Zato Melita Kuhar iz Svetovalnice staršem svetuje, naj se umirijo, se zazrejo vase in v to, kakšna osebnost je njihov otrok. Skozi omejitve in zahteve naj otroku omogočijo varnost in jim z lastnim zgledom pokažejo, da se tudi sami držijo določenih pravil in omejitev, vzgojne zahteve naj bodo vedno enake, dosledne in konsistentne. »Otrokom je potrebno razložiti, zakaj nekaj od njih zahtevamo in kakšne so posledice neizvrševanja pravil. Ob vsem tem pa jim moramo izkazovati tudi neskončne količine ljubezni in varnosti.« To je glede na izkušnje strokovnjakinj zmagoviti recept za to, da bo naš otrok zrasel v osebnostno, čustveno in socialno uravnoteženega posameznika.
Sponzorirana vsebina
