Prikazana bodo zbrana dela švedskega režiserja, med njimi tudi dokumentarni, kratki in reklamni filmi, izjema bo To se ne more zgoditi tu (San't haender inte haer) iz leta 1950, ki ga je režiser že zdavnaj prepovedal javno predvajati. Retrospektiva bo poskus, da bi v "slavljenem klasiku" odkrili živega in neznanega Ingmarja Bergmana, je v sporočilu za javnost zapisal filmski muzej. Švedskega režiserja in avtorja so mednarodni filmski kritiki med njegovim prebojem s filmom Nasmeh poletne noči (Sommarnattens leende) v letu 1956 in po njegovem velikem zgodnjem delu Fanny in Aleksander (1982) razglasili za najpomembnejšega predstavnika filozofsko zahtevnega umetniškega filma. Ta osredotočenost na "globoko", "resno" in "temačno" je tudi pogosto zaprla pogled na izredno raznolikost njegovih del, ki sega od "noir" poezije do svetlih komedij, piše v napovedi filmskega muzeja. Bergman se je rodil leta 1918 v Uppsali očetu pastorju in odrasel v strogem luteranskem okolju. Študiral je zgodovino književnosti, a se je kmalu posvetil gledališču. Kot dramaturg in scenarist je sredi 40-ih let prešel k filmu, s filmom Kriza (Kris) je leta 1946 debutiral kot režiser.
V prvem, nadvse ekspresivnem ustvarjalnem obdobju, se je Bergman posvetil predvsem eksistencialistično obarvanim pripovedim o boju mladine proti okrutnemu, pogosto brezupnemu svetu odraslih. Pri tem se je izkazal kot režiser, ki je s svojim virtuoznim vodenjem številnih igralcev pripomogel k njihovi mednarodni uveljavitvi, pa tudi kot briljanten oblikovalec filmskih prizorov in vzdušja. S filmoma Sedmi pečat in Divje jagode, oba sta izpostavila vprašanje o smislu subjekta v svetu brez vere, se je Bergman leta 1957 uveljavil kot eden vodilnih svetovnih režiserjev. Po manj opaznem obdobju mu je v drugi polovici 60-ih let s filmom Kriki in šepetanja uspel veliki povratek. V 80-ih se je Bergman umaknil iz filmskega sveta, še naprej pa je režiral v gledališču in na televiziji.
