Petindvajsetletni nabornik Erik Poniš po operaciji noge okreva na travmatološkem oddelku kliničnega centra. Poškodbe niso hujše, nam je povedal zdravnik, ki ga je operiral. Kot pripoveduje, je njegova skupina stala tik ob posadki vojakov, kjer je eksplodiralo, ko so izstreljevali mino. Razen Erika v njegovi posadki ni bil ranjen nihče. Sedaj se počuti dobro in seveda upa, da bo čimprej doma.
O vzrokih nesreče je za zdaj prezgodaj govoriti. Po zagotovilih generalštaba so vse minomete prejšnji teden tehnično pregledali. Gre za 120 milimetrske minomete M 74 jugoslovanske izdelave, ki so Slovenski vojski ostali še iz časov Teritorialne obrambe. Tik pred streljanjem sta pirotehnika pregledala tudi vso strelivo, prav tako jugoslovanske izdelave, ki je bilo na videz brezhibno. Zakaj je mina eksplodirala v cevi tako za zdaj ni znano.
Kot je za 24ur povedal načelnik generalštaba slovenske vojske brigadir Ladislav Lipič, nesrečo preiskuje posebna komisija, ki jo je sam imenoval, prisotna je bila tudi preiskovalna sodnica. Pri preiskavi prav tako sodeluje tudi organ varnostno preiskovalne službe ministrstva za obrambo. Danes bodo verjetno že znane konkretne ugotovitve, s katerimi bodo seznanili javnost.
"Pri tem primeru je bil 6. tega meseca opravljen tehnični pregled minometa, prav tako je bil pred uporabo opravljen vizualni pregled streliva, še prej pa je vsaka serija streliva pregledana v laboratorijih KIKA Kamnik, kjer je tudi izdan ustrezen certifikat. Brez tega ni streljanja. In tako je bilo po dosedanjih ugotovitvah tudi v tem primeru.
Danes sem zaustavil streljanje z vsemi vrstami minometov, ki so v oborožitvi slovenske vojske, izrekel bom tudi ukrep prenehanja uporabe ostalih vrst težke oborožitve, dokler tega stanja ne saniramo. Življenja naših vojakov in pripadnikov stalne sestave so več vredna kot pa to, da bi jih še naprej postavljali na kocko," je včeraj povedal Lipič.
Lipič pričakuje, da bo kemični laboratorij, ki je potreben za takšna opravila, saniran že v prihodnjem letu. Do takrat bo slovenska vojska uporabljala kapacitete, ki jih imamo v državi.
Vojašnica v Rakeku je že skoraj deset let zapuščena, v pozabo pa je utonil tudi tragični primer vojaka, ki je leta 92 tam izgubil življenje. Med stražarjenjem je stopil na mino, ki jo je v času osamosvojitvene vojne tja postavila jugoslovanska armada. Nihče od visokih časnikov za nesrečo ni odgovarjal, tako kot nihče od visokih častnikov ni odgovarjal za tragično smrt vojaka pred štirimi leti na Počku. Med streljanjem s 155 milimetrskimi havbicami izraelske proizvodnje se je v cevi ene od havbic smodniško polnjenje prehitro sprožilo, posebna komisija pa je v preiskavi ugotovila, da je bila nesreča plod nesrečnega naključja. Zanjo je odgovarjal le poveljnik oddelka, ki je v nesreči izgubil vid, čeprav je tedanji minister Turnšek takrat govoril tudi o odgovornosti najvišjih častnikov. Usodnega streljanja namreč takrat sploh ne bi smelo biti, saj je inšpektor za obrambo že pred tem ugotovil, da posadka ni izšolana za bojno streljanje, havbice pa takrat niso imele niti navodil v Slovenščini. Takrat je bilo veliko govora tudi o tem, da je strelivo za havbice in ostala težka orožja neprimerno, slabe kvalitete, da se prevzema brez predpisov in hrani v neprimernih pogojih. O tem je v posebnem poročilu pisal brigadir Klisarič, tudi Turnšek se je nad takšnim stanjem zgražal, nekaj spornega tankovskega streliva iz Bolgarije so vrnili prodajalcu. Seveda je vprašanje, ali je prav strelivo krivo za današnjo nesrečo na Počku, toda poznavalci pravijo, da sistemskega pristopa pri ravnanju s strelivom in orožjem v naši vojski še vedno ni, tako kot nihče ne odgovarja za nesreče.
