Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš.
Tomaž Humar se je s še tremi člani odprave, alpinistom Alešem Koželjem, alpinistom
in snemalcem Stipetom Božićem in novinarko Majo Roš, v ponedeljek iz baznega znova odpravil
do prvega višinskega tabora ABC.
Od tam namerava nadaljevati z aklimatizacijskim vzponom vse do višine 7200 metrov.
10 . julij: Obisk korejske odprave
Včerajšnji večer je minil v načrtovanju prihodnosti. Jutri, torej enajstega, ko je velik muslimanski praznik, bomo postavili čorten, molilni oltar, nato pa bodo Tomaž, Aleš in Stipe za tri, štiri dni zapustili bazni tabor.
»Ej, Stipe, kaj če bi mi jutri porinili kar do enke. V ABC nimamo kaj delat.« Stipe tuhta. Tomaž: »A sem te že kdaj nasral?« Stipe: »Pa si!« Tomaž: »Dej no, ne bod tko pošten Stipe!«Jutri naj bi tako dosegli tabor ena, naslednji dan tabor dva, »pol pa direktnga norčiča, do kante, pa čeprav sestopimo ob polnoči, izcuzani do konca (Tomaž).«
Aklimatizirali naj bi se do višine 7200 metrov - ali v enem kosu, torej od jutri pa nekje v štirih dneh, pa bo odvisno od razmer. Oziroma - pri Kocjanu nikoli ne veš... Potem rabijo, »ne rabimo, potrebujemo, rabi se radirka,« nas stalno popravlja Tomaž, tri dni počitka...
Anda: »Res sta dobro aklimatizirana še s Cholatseja, imata krvno sliko, kot da bi bila že nekaj časa na višini.« Stipe je prepričan, da lahko Tomaž v štirih urah iz tabora tri prepleza 600 višinskih metrov in je še isti dan v bazi. Tomaž: »Stipe, pa oni so do pasu in čez padali v sneg. Vsi fiksi so pod snegom..« Stipe: »Ma Tomaž, res da samo še soliraš, a spomni se velikih odprav, povsod najdeš fikse...« Čez čas zaključi Tomaž: »Torej, jaz nesem nahrbtnik, Aleš štrik, Stipe malco in gremo. Direktna norčiča. Brghhhhh.... (to je neopisljiv zvok, ki ob višku energije pride iz Tomaža).« Nadaljuje: »Samo tri dni je lepa vremenska napoved. Sej, če se nam pokerna, bomo prej nehal... Sicer, bo pa lušno, prdel bomo v tercetu, pa bo! Joj, Anda, mi boš zašila kombinezon. Ga potrebujem. Jaz hlač raje ne nosim, mam ledvica zuni...«
Ni vse v plezanju
Po uri hoje čez ledenik prispemo do Korejskega tabora. Tri mesece so že pod steno! Kljub temu so dobre volje.
Štirje alpinisti so dosegli tabor dva. Če bo šlo vse po načrtih naj bi 13. julija poskusili priti na vrh in tako za Messnerjem in njegovim bratom Gunterjem, ponovili to smer. Po zvoku sodeč, je trenutno to najbolj mirna smer na južni strani te devete najvišje gore na svetu.
Skoraj uro se Tomaž s Korejci pogaja za opremo, ki so jo pustili na gori. Dogovor je, da pustijo na hribu vse štiri šotore in spalne vreče. »Kocjan, posluš,« se obrne k Alešu, »zdej smo več naredl kot pa kamnška komunala v enem mescu!« V zameno jih povabimo na večerjo, kjer jim bomo dali našo opremo.
Trojica naših alpinistov je zadovoljnih, saj to pomeni varčevanje energije in časa. Sledi korejsko kosilo.
Smeh, ko ne znamo jesti s palčkami, ko bi jedli kar suhe nudlne z zelenjavo, ne da bi počakali na juho, ki jo prelijemo čez, ponudijo nam čaje vseh vrst - ingverjev, iz zelene, kraljevi... Mmmm.
Sledi pol ure nogometa s pakistanskimi otroci z bližnje vasi. Vsake toliko pa se Tomaž ozre gor. »Matr je gnil. Kocjan (Aleš,o.p) a vidiš tist črn led? Vse dol teče, brozga, nč več led. V enem dnevu ga je pobralo.« Popusti malo, res ni vse v plezanju.
Šele pozno popoldne smo nazaj v bazi, vsi ožgani od sonca, sledi malo panike, saj pridejo Korejci na večerjo že ob pol osmih.
Vsak se loti svojega dela. Anda šiva Tomažu strgan kombinezon, Nataša skupaj z domačini pripravlja čorten, molitveni oltar, ki ga bo Tomaž posvetil jutri, Stipe vse to snema, Aleš pomaga Tomažu pri pripravi opreme.
Korejci nam prinesejo poln nahrbtnik hrane, jemo pečene suhe ribe, prinesejo čaje vseh vrst, sladkarije... mi pa jih razveselimo z borovničkami - triglavskim dohtarjem ... Zdaj že plešemo. Ne, res ni vse v plezanju!
