Zdravnica, ki pri 88 še pomaga otrokom v vojni

Anica Mikuš Kos to ve tudi sama, saj je otrok vojne. Med drugo svetovno vojno se je, ker je bila njena mama Judinja in sama judovski otrok, dolga leta skrivala, nekaj časa tudi v gozdovih v partizanski bolnišnici.

Z izkušnjami, ki jih je nabrala med življenjskim delom, ki še traja, pa daje vsem nam, ki z grozo gledamo trpljenje otrok v Gazi, pa tudi v drugih vojnah, nekoliko upanja za morda nekoč lepši jutri teh otrok.  Izjemna zdravnica, specialistka otroške psihiatrije in humanitarka, ki je pri 88 še vedno predsednica Slovenske filantropije in še vedno vpeta v številne projekte.  

Tudi v vojnah, ki zdaj postajajo že skoraj pozabljene, pa še vedno seveda potekajo, kot je vojna v Ukrajini. Ali pa, kot opozori, vojne so, ki potekajo že leta, kjer neprestano umirajo tudi otroci, v afriških državah, kot je Sudan, pa o tem nihče ne poroča in nihče se za to ne zmeni.    

Ključna stvar, poudari, o kateri se v resnici ne govori veliko, je čisto navadno trpljenje.  Pravi, da vsi razmišljajo, ko se financira pomoč, koliko je žrtev PTS, torej postravmatskega sindroma, in drugih travm iz psihiatričnega besednjaka.  Zakaj, se vpraša, ko pa so že sama dejstva, ki se dogajajo otrokom, tako grozna, da rabiš pomoč. Tudi če nimaš diagnoze PTS.

Anico Mikuš Kos sem prvič opazila, postala pozorna na njeno delo, ko sem pred leti brala njen intervju, takrat o otrocih vojne v Bosni. Vprašanje je bilo, kakšne nasvete jim je dala, verjetno je bilo mišljeno psihiatrične, odgovorila pa je nekako takole: "Moj prvi nasvet je bil, naj vedno tečejo čez cesto hitro in čimbolj sklonjenih glav."  

To se mi je zdelo pomembno, življenjsko in realistično. Pričakuješ velike besede, ampak v resnici rabiš koristen nasvet.

Bila je na prizoriščih in pogoriščih najbolj grozljivih vojn. V Afganistanu, na Kavkazu, v Čečeniji, Kurdistanu, Bosni in Hercegovini, Maroku in Gazi. Pred nekaj tedni je bila v Moldaviji. V Kišinjovu se je sestala s skupino, ki bo pomagala otrokom vojne v Ukrajini. Tam trenutno poteka projekt, ki ga financirajo ZDA in Slovenija.

Na območjih vojne ni mogoče razmišljati o nekih v narekovajih normalnih pogojih pomoči, napotitvam k psihologom, psihiatrom, terapevtom, preprosto jih ni, vsaj dovolj ne.

So tudi starši, ki ne želijo, kot je nekje zapisala, dušeslovnih zdravnikov. Ker otroci ne morejo hoditi k psihiatrom, terapevtom,  morajo dobiti pomoč tam, kjer jo lahko, izobraziti je treba učitelje za psihosocialno pomoč. Tako je na vseh vojnih in povojnih območjih. Ti projekti potekajo na različnih koncih sveta že od leta 1992, od vojne v Bosni in Hercegovini.  

Osnovna ideja je vzpostaviti čimbolj normalno okolje, normalizacijo vsakodnevnega življenja. In otroci ne smejo biti tretirani samo kot žrtve ali psihiatrični bolniki.

Kaj je vse videla? Kako človek prenese takšne količine trpljenja?  Je bilo tudi njej kdaj preveč? Jo je bilo kdaj strah?

Pripovedovala nam je, da jo je bilo še najbolj strah voženj z avtom. Šoferji, pogosto mladi, zagnani fantje, veseli, ker so dobili možnost voziti avto, so divjali po ponekod, govorimo o gorovjih Kavkaza, brezpotjih Bosne in drugje, zelo slabih cestah. "Če si se hotel privezati, so bili pa posebej užaljeni, da jim ne zaupaš."

Večkrat je bila  v Gazi, kjer so vzpostavljali podobne sistem pomoči otrokom. Otroci iz Gaze so že bili pred leti v Sloveniji na rehabilitaciji, takrat so jim kot prostovoljci pomagali begunci iz Bosne. Zdaj so tudi med temi otroci, ki so medtem že odrasli, žrtve.  

To nemočno naštevanje števila ubitih otrok, ni to na nek način skoraj kot izrabljanje otrok za zbujanje čustev? Ker trpijo in umirajo tudi drugi, tisti mladi fantje, ki jim pri 18 potisnejo puško v roko in morajo polnih hlač nad tanke, starejši, nemočni, sami, ljudje, za katere se tako ali tako nihče ne zmeni preveč. Ampak je tudi razumljivo. Vsi se odzovemo na otroke.  

Je pa na nek način tudi cinično. Če bi bila politična volja in interes, bi pokol lahko ustavili.

Če  nekoliko primerjamo različne usode in težave otrok  v našem domačem okolju in globalno.

Recimo, v času pandemije se je bila plat zvona o izgubljeni generaciji, strašnih razmerah, v katerih so otroci in tako naprej. Je bilo to pretiravanje, glede na vse?

Ker nenazadnje, na milijone otrok je preživelo vojne in druge strahote, pa so tudi otroci pri nas preživeli nekaj tednov na kavču, pred TV ali računalnikom.

Smo v času izrazito zaščitenega otroštva, vendarle koliko časa še? Ko je toliko dejavnikov, nenazadnje tudi vedno bolj sovražno okolje, kot vidimo pri nas, poplave, na katere še tako skrbni starši nimajo vpliva.

Zakaj je vse več otrok s posebnimi potrebami, otrok z odločbami, z različnimi diagnozami? Nekje je napisala, včasih bi rekli, da ima otrok v riti mravlje, danes dobi diagnozo ADHD, torej težave s pozornostjo, včasih so bili leni, danes je to motnja.  

Naslednja diagnoza, ki jo je predvidela, je že tukaj, diagnoza za (pre)počasne otroke.  

Je tudi prvopodpisana pod nedavnim javnim pismom, ki se dotika  stanja v naših šolah. V njem med drugim opozarja, da se zanemarjajo socialno-emocionalni vidik, sobivanje in empatija. Da niso važni le merljivi rezultati, ampak kritično mišljenje, reševanje problemov, sodelovalna kultura in socialna povezanost.

Ji pri njenih poteh pomagata humor in samoironija?