Velika krivda in bolečina, ker se ni poslovil od stare mame

Del krivde, ki je po smrti stare mame globoko zarezal, je povezan z dogodkom, ko so se v času žalovanja otroci, med katerimi je bil tudi on, zasmejali za mizo. Stric se je nanj močno razjezil z besedami: Ravno smo jo pokopali, ti se pa smejiš. Sploh je nisi imel rad. Danes Miha Zimšek ve, da tudi, če se otrok zasmeji ob težkih trenutkih, ne pomeni, da ni imel rad tistega, ki ga je izgubil, in da zaradi tega ne smemo nikogar obsojati. Skupaj jokamo, se bodrimo, tolažimo in tudi smejimo, vse to je del življenja, pravi Zimšek iz Slovenskega društva Hospic.

Naj se sliši še tako klišejsko, a nekoč bomo vsi umrli. Ker je smrt del življenja. Še prej se bomo soočili z izgubami, globoko žalostjo, veliko bolečino. A pomembno je, pravi Zimšek, da čustev po smrti bližnjih ne zatremo. "Če je treba, kričite, tulite, kjerkoli, kadarkoli, samo da spravite iz sebe neznosno bolečino." Če ne predelamo žalosti in bolečino potlačimo, lahko nekoč izbruhneta in takrat niti ne vemo, zakaj smo žalostni, potrti, zakaj smo depresivni, opozarja.

Na kaj naj se opre tisti, ki je izgubil najdražjo osebo, kako se prebiti iz dneva v dan? Kako naj mu pomagajo drugi? Včasih smo negotovi in v zadregi, ne vemo, kako se obnašati do žalujočega, iščemo prave besede. Medtem ko gre za druge življenje naprej, po ustaljenih tirnicah, tistemu, ki je izgubil bližnjega, ni do druženj, kaj šele zabave. Lahko pride trenutek, ko se nekateri začnejo izogibati žalujočemu . "To je sekundarna izguba, izgubimo krog prijateljev, ki smo ga imeli prej. Morda postanemo preobremenjujoči za naše prijatelje, ker mi pač žalujemo in potrebujemo nek prostor. To še posebno prizadene otroke, ki ostanejo brez prijateljev, se počutijo osamljene, stigmatizirane," pravi Zimšek.

Z Zimškom, ki vodi v društvu Hospic tabore Levjesrčni, namenjene otrokom, smo se v Popkastu pogovarjali tudi o tem, kako z  otrokom spregovoriti o smrti. Kot pravi, je pomembno, katere besede uporabimo, zato da otroku ne vzbudimo še večje stiske. Če mu rečemo, da je nekdo  zaspal, bo otrok pričakoval, da se bo enkrat zbudil.  Po njegovem tudi ni prav, če mu rečemo, da je nekdo zaspal za vedno. V tem primeru bo lahko otroka strah, da se tudi sam ne bo več zbudil. 

Otrokom, ki imajo sošolko, sošolca, ki se bo po smrti v družini vrnil v razred,  Zimšek svetuje, naj bodo pozorni, ko pride, lahko mu izrečejo sožalje, ne smejo pa vanj preveč drezati. Otroka namreč že doma v družini ves čas spremlja izguba in mogoče je zanj oddih, ko pride v šolo, kjer lahko vsaj za kratek čas pozabi na to, kar se je zgodilo.

V Popkastu pa med drugim tudi o tem, kdaj je pravi čas, da tisti, ki žaluje, poišče pomoč, ter zakaj je žalovanje tako zelo pomembno. "Žalujemo in jočemo zato, da smo lahko še kdaj srečni," odgovarja Miha Zimšek.