Ljubezen do košarke je 'profesionalno prostovoljko' popeljala okoli sveta

Z ekipo London Lions je osvojila Evropski pokal. A ta uspeh se skoraj ne bi zgodil, če ne bi sprejela pomembne odločitve in zapustila položaja prve skavtinje v zgodovini NBA moštva Chicago Bulls. Preko Bullsov in Michaela Jordana je namreč tudi vzljubila košarko. "Na začetku me ponudba ni zanimala, ker je bila ponujena zgolj vloga športnega direktorja ženske ekipe London Lions. Prvi klic sem sprejela bolj zato, da bi jim lahko pomagala pri iskanju drugih imen. Nato so mi ponudili tudi položaj vodje akademije. To me je bolj privlačilo. Ženski šport je najbolj podhranjen ravno pri teh službah, kjer niti ni razpisanih položajev. Tam pred menoj sploh ni bilo športnih direktorjev v ženski košarki in se mi je zdelo zelo pomembno, da so lastniki kluba kogar koli zaposlili na tem položaju," je svojo odločitev pojasnila Vanja Černivec, ki je svoje življenje posvetila košarki.

Pot je začela v ženskem košarkarskem klubu Maribor, od tam so jo ambicije in želja po včlanitvi v eno od tamkajšnjih univerz in nastopu v tekmovanju NCAA popeljale v Oklahomo. "Prišla sem v Comanche v Oklahomi. To je vas z 2000 prebivalci. Bila je vas belcev, sosednja vas je bila indijanska, nato je sledila črnska. Na naši srednji šoli so se do mene dobro obnašali, ker sem bila belka, ki je igrala košarko. Do ostalih tujih študentov, ki si bili iz Kitajske in Azije, pa niso imeli najlepšega odnosa. Takrat sem prvič doživela rasizem in tak način razmišljanja," je svoj prvo izkušnjo v ZDA opisala Černivec.

To jo je tako zaznamovalo, da je zavrnila tako želene ponudbe univerz v Ameriki, se vrnila v Slovenijo in se vpisala na smer politologije na univerzi v Ljubljani. Tam je profesorje tako navdušila, da so jo prepričali, da košarko opusti in se bolj resno posveti študiju. Sledila je "nagrada" in odhod na sedež združenih narodov v New Yorku. A vse ni bilo tako, kot je delovalo na prvi pogled: "Izgubila sem identiteto, ker sem se vse življenje identificirala kot športnica oziroma košarkarica. Naenkrat sem bila povprečen študent in težko mi je bilo, saj sem potrebovala nekaj mesecev, da sem prišla k sebi."

Po povratku v Slovenijo je tri leta preživela pri službi vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve. Kljub na videz uspešnem začetku "resne" kariere, je bila prva ljubezen premočna. Tako močna, da je bila pripravljena dva tedna neplačanega dopusta žrtvovati za prostovoljno delo pri organizaciji NBA kampov v Sloveniji. Pri 29 letih starosti se je vrnila na košarkarski parket in se dve leti večkrat na teden po koncu uradnih službenih obveznosti vozila v Kranj, kjer je trenirala košarko s tamkajšnjo žensko ekipo. Bila je prostovoljka na turnirjih final four Evrolige. Pripravljena je bila sama plačati prevoz do lokacije turnirjev in hotel, vse za košarko. "Sploh nisem imela občutka, da delam." 

Znova v tujino

Nato je kot prostovoljka sodelovala tudi pri programu NBA junior. "Takrat sem že bila znana kot 'profesionalna prostovoljka'." Po treh letih prostovoljstva jo je liga NBA povabila v Indijo. "Niti za sekundo nisem razmišljala, če bi šla ali ne," danes pravi izjemno zagnana Vanja. V pogovoru z njo je jasno, da je od njene ljubezni do košarke večja le njena skromnost, saj ob predstavitvi svoje dolge poti do uspeha venomer ponavlja, da je do tu prišla predvsem zaradi "sreče", a jasno je, da gredo vse zasluge za njen uspeh predvsem njeni delovni vnemi in posvečenosti športu, ki ga ljubi.

No, malo sreče je vendarle imela, kar nam pojasni, ko govori o svojem času v "barviti" Indiji, ki "jo vzljubiš, ali zasovražiš". "Tam razumeš, kako pomembno je, kje na svetu si rojen. Tam sem gledala otroke, ki nimajo priložnosti. Razlike med ekstremno bogatimi in ekstremno revnimi otroki so ogromne. Ko sem delala z ekstremno revnimi družinami, so to najbolj srečni ljudje, ki sem jih spoznala. Nimajo ničesar, ampak imajo vedno nasmeh na obrazu. To te prizemlji," je svoj čas v Indiji opisala v tokratnem POPkastu.

Sledil je klic iz pisarne lige NBA in odhod na Kitajsko, kjer je spoznala tudi legendarnega kitajskega košarkarja Yaa Minga in otroke, ki so bili popolnoma drugačni od tistih v Indiji. "Kampe na Kitajskem sem videla kot tabor za bogate otroke. Tam so bili, ker so jih starši v to prisilili. Zaradi pravila enega otroka na družino je vsak otrok imel dva starša in še štiri dedke in babice samo zase," pravi Černivec.

Nato je pet let preživela v Madridu, v tamkajšnji NBA pisarni pa je bila zaposlena tudi v času pandemije covid-19. Tudi v Španijo in njeno prestolnico se je znova "zaljubila", a sledil je klic iz Amerike. Nekdanji litovski košarkar Arturas Karnišovas je bil športni direktor Chicago Bullsov, ko ga je poklicala za nasvet, saj je prejela nekaj ponudb drugih NBA moštev. "Spoznala sva se še v času, ko sem bila prostovoljka in mi je ponudil pozicijo mednarodnega skavta." Čeprav je bila zaljubljena v življenje v Madridu, ni mogla reči ne njej tako ljubim Bullsom. "Nisem želela, da me nekdo zaposli samo zato, ker sem ženska, ampak zaradi mojih izkušenj in znanja," je opisala svoj čas na položaju prve skavtinje v zgodovini tega moštva.

London kliče

Po dveh letih je sledil na začetku omenjeni klic iz Londona. Začetek ni bil lahek, saj njen položaj pred njeno zaposlitvijo v britanski ženski košarki pravzaprav ni obstajal. "Večkrat sem morala reči: 'Ne vem, dajte mi čas',"  je dejala o svojih začetkih v Londonu. Zelo hitro je morala do konca sestaviti moštvo, čeprav prizna, da v prvi sezoni na igralskem kadru ni mogla popolnoma pustiti svojega vtisa, saj so pogodbe z večino igralskega kadra že bile podpisane. Za pomoč so ji vodilni možje kluba namenili zgolj enega asistenta. "Da, samo Jacob," je na vprašanje, ali je bil v njeni ekipi resnično zgolj eden sodelavec, odgovorila Vanja Černivec.

Kljub zaposlitvi v ženski ekipi je redno vstopala v pisarne, kjer so odločitve sprejemali predvsem moški. "Jaz že toliko dolgo delam v moškem svetu, da sem postala malo 'slepa' in sem bila zelo vesela, ker sem na poslovni strani kluba imela punce, ki so me opozarjale: 'Vanja, to ni dobro, tu pozabijo na ženske in moraš nekaj reči.' Tudi sredi sestanka so mi pošiljale sporočila, da moram nekaj reči. Pač sprejmeš dejstvo, da so ženske vedno na drugem mestu. Tako sem znova vzbudila posluh za to. Je pa naporno biti v položaju, kjer se dan za dnem vedno znova pritožuješ in vedno znova prosiš za stvari, ki so v normalnem športu nekaj samoumevnega. Zelo naporno je sploh, če si oseba, ki nerada teži," čas pri London Lions opisuje Štajerka.

Šele v drugi sezoni je lahko sestavila moštvo po svojem okusu, največ pozornosti pri novačenju novih igralk pa je namenila njihovi osebnosti. "Med pripravami so vsak večer po večerji igralke in ljudje iz strokovnega štaba morali predstaviti svojo zgodbo. Sprva so me vse gledale malo čudno in se spraševale, zakaj. Prvi večer se je predstavila polovica strokovnega štaba in po vsaki večerji smo dve uri sedeli kot v kinu. Vse je bilo, od joka do smeha. Skozi te zgodbe smo se nenormalno povezali," po koncu uspešne sezone 2023/24 opisuje športna direktorica London Lions.

A uspešnim pripravam je sledil velik šok in poraz v kvalifikacijah za Evroligo. Posledično je ekipa morala nastopati v manj priznanem evropskem pokalu. "Ena na ena sem se pogovorila s tremi najboljšimi igralkami. Priznala sem jim, da so igralke za Evroligo. Če bi želele zapustiti ekipo, bi jim jaz to dovolila. Res je ogromna razlika med Eurocupom in Evroligo. Vse so se odločile, da bodo ostale. Vse danes priznajo, da je to bila najboljša sezona v njihovih profesionalnih karierah," opiše svoj pristop v najtežjih trenutkih.

Sledilo je prej omenjeno slavje v evropskem pokalu, pred četrtfinalom tega tekmovanja pa nov velik šok. Lastniki kluba so jo po mesecih izogibanja vendarle obvestili, da nameravajo s prihodnjo sezono ustaviti finančno podporo ženski ekipi. "Z vsemi igralkami smo bili zmenjeni, da bodo po sezoni nadaljevale. Decembra (lani) sem lastnikom poslala prošnjo za proračun za naslednjo sezono. Decembra, januarja, februarja ni bilo odgovora. Potem sem že poslala grozilni e-mail, da bom dala odpoved. Potem sem prejela klic računovodstva. Povedali so nam, da imamo prevelike izgube in odločili so se žensko ekipo pretvoriti nazaj v razvojno moštvo. Počutila sem se izdano. Pripeljali so me z dolgoročno zgodbo dela z mladimi, saj se za leto ali dve ne bi spustila v to zgodbo. Najhuje pa mi je bilo, da sem jaz to zgodbo prodala naprej igralkam, trenerki in akademiji," je najtežje trenutke opisala Vanja Černivec. Novo uspešno poglavje njene dolge zgodbe v košarki se je tako zaključilo, a to zagotovo ne bo njeno zadnje dejanje v košarki.