Miro Majcen in Eduardo Strauch: človeka, ki sta ušla smrti

Na terasi hotela sredi razbeljene Ljubljane, kjer smo bili dogovorjeni za intervju, sta se srečala človeka, ki se nista videla nikoli prej, a sta v trenutku stkala posebno vez. Ker sta med redkimi, ki vedo, kako lepo je, če se še enkrat rodiš. Poznala sta zgodbi drug drugega in se veselila tega srečanja. Trenutek, ko sta si Miro Majcen in Eduardo Strauch nasmejano segla v roke in se potrepljala po rami, nikogar ni pustil ravnodušnega. 

Strauch je eden od 16 ljudi, ki so pred 50 leti preživeli letalsko nesrečo v Andih. Za pot iz ledenih krempljev se je boril 72 dni – na ledeniku, kjer so se temperature spustile pod 30 stopinj Celzija, kjer je izgubil ogromno prijateljev in je moral jesti človeško meso, če je hotel živeti. Niti za trenutek ni obupal. Tako kot ni obupal naš fotograf Miro, ki je pred dvema letoma strmoglavil na Češkem. Njegov pilot je umrl, on pa je utrpel zlom medenice, polomljeni je imel obe koleni, pogačici, vretence, imel je odprt zlom leve roke, mezinca, prstnice, notranje krvavitve, opekline tretje stopnje na 40 odstotkih telesa ... Poškodbe so bile tako hude, da so mu zdravniki napovedovali le pet odstotkov možnosti, da se izvleče. 

Nekdo je pazil nanju in očitno odločil, da še ni nastopil njun čas. Vrnil ju je ljudem, ki ju imajo radi. Močna sta bila tedaj, ko sta se borila za življenje, in močna sta zdaj, ko javno pripovedujeta svoji zgodbi in podoživljata najhujše trenutke svojega življenja.

Srečanje dveh preživelih

"Ko sem izvedel, da se bova spoznala, sem razmišljal o tem, kako bo, ali se bova povezala, začutila ... In bilo je noro! Vsi smo v mladih letih gledali film Alive (Živi, op. a.) in brali knjigo o tem, zgodba nas je seveda pretresla. Gre sicer za dva popolnoma različna dogodka, a prvič sem srečal nekoga, ki je preživel letalsko nesrečo," je občutke ob srečanju z Eduardom v našem novem POPkastu strnil Majcen.

Strauch, 76 let star gospod, je tisto popoldne priletel iz Dubrovnika v Zagreb, se pripeljal do Ljubljane, na hitro osvežil v hotelski sobi in pristal na srečanje z nami, še preden bi uspel kaj pojesti. Da sta z Majcnom navdušena drug nad drugim, je bilo takoj očitno.

"Bil je zelo topel trenutek z nekom, ki ga prvič vidiš. Ta človek ima neko energijo, hitro sva se povezala. Po intervjuju sva uspela celo malo podebatirati na štiri oči, podaril mi je tudi svojo knjigo s posvetilom," je vesel Miro.  

Njegova izkušnja je sicer povsem drugačna od moje, ampak v osnovi sva dala čez neko podobno zgodbo, dodaja. "Predvsem del, kako potem priti nazaj, in stres, ki se pojavi, znati pretopiti v pravo smer, iti s polnim gasom naprej, biti sposoben govoriti o tem in pomagati drugim. Oba sva šla tudi letet kmalu po nesreči. Slišal sem, da je prijateljici, ki je bila na letalu malce prestrašena, rekel, da je z njim varna, saj je možnost, da se mu bo še enkrat kaj zgodilo, neznansko majhna!" se smeji.

O strasti do letenja

Tudi Miro, ki je sicer tudi pilot, nam je že takoj po nesreči povedal, da komaj čaka, da bo spet lahko letel. Zaradi tega, kar je doživel, se prav nič ne boji. "Letenje je bolj varno kot vse na cesti, človeške napake se dogajajo in se vedno bodo. Ne vidim razloga, da bi me bilo strah, sam pri sebi sem te stvari razčistil. Letala so varna, vzdrževana, ne padajo kar tako dol. Lahko se pa vedno zgodi, seveda, na to nimaš vpliva," nam je še povedal v tokratnem POPkastu. 

Če bi se zaradi nesreče odrekel eni največjih strasti v svojem življenju, bi s tem škodoval samo sebi, je prepričan. "Letenje je vedno bilo moje in vedno bo."

Svojo licenco, ki mu je v teh dveh letih potekla, namerava podaljšati takoj, ko zaključi z bolniško in znova pridobi medicinsko dovoljenje. Na vprašanje, kaj ga tako zelo vleče na nebo, pa: "Tam gor je samo to! Greš, odletiš. Tišina, razgledi, mir, igra svetlobe in oblakov, drugega ni. Svoboden si."

Koncerti kot del terapije

Njegova rehabilitacija poteka po načrtu, vsak dan je bolje in Miro gre novim zmagam naproti. Zdaj ga s fotoaparatom v roki že lahko srečate na kakšnem koncertu. "Brez koncertov pri meni ne gre, to je del mojega profesionalnega in osebnega življenja. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom toliko dober, da bom zdržal pod odrom s fotoaparatom. Bil sem že na nekaj koncertih in bilo je super! Moram pa poudariti, da je to del terapije, del vrnitve na teren, ki je usklajen z zdravniki, da vidijo, kaj mi manjka. Koncerti pa mi tudi dajo energijo, ki jo potrebujem, elan, ki me ponese naprej."

Pogosto se mu zgodi, da ga ljudje na terenu več ne prepoznajo, saj je njegov prepoznavni znak namesto dolgih las zdaj čepica. Tisti, ki ga vidijo po dolgem času, ga seveda sprašujejo o njegovi zgodbi, ki jo je povedal že neštetokrat. "Ta zgodba je zdaj del mene, tako sem se odločil. Lahko bi se zaprl vase in rekel, ne bom o tem govoril, raje se pogovarjajmo o mojem delu, ampak se mi zdi, da s tem, ko o tem govorim, lahko pomagam komu v težavah, ki je tudi preživel kakšno bolezen ali nesrečo. In po odzivu, ki ga dobim, je to prava smer," še pove Miro, ki avgusta ravno s tem namenom spet odhaja na Češko.

Pomoč drugim

Zdravniki, ki so ga oskrbeli, so ga namreč povabili na letalski miting v kraj blizu Prage. "Gre za dobrodelni dogodek za pediatrične žrtve opeklin. Namen je, da tam povem svojo zgodbo in s tem komu pomagam," pravi Miro, ki se veseli tudi ponovnega srečanja z Vaclavom – človekom, ki je bil prvi na kraju nesreče in sta še danes v stikih. 

Ko je lani obiskal kraj nesreče in v zahvalo stisnil roko ljudem, ki so ga rešili, je dobil odgovore na še odprta vprašanja in je zdaj pomirjen. Zagotovo bom še kdaj odšel tja, pravi, rad bi se tudi srečal z osebjem iz helikopterja, ki ga je odpeljal v bolnišnico.

Nazaj je dobil del sebe

Nekakšen epilog zgodbe je sicer dočakal pred kratkim, ko ga je prek družbenih omrežij kontaktiral moški, ki se ukvarja z obiskovanjem krajev nesreč in pobiranjem ostankov iz druge svetovne vojne. "Poslal mi je fotografijo – nekaj metrov stran od kraja nesreče je našel del moje opreme, objektiva, in me vprašal, ali je to moje. Ko sem mu odgovoril, da je, mi je to poslal po pošti. In dobil sem občutek, kot bi se del mene vrnil domov."

Enako nam je v pred kratkim objavljenem intervjuju zaupal tudi Strauch, ki je kar 32 let molčal o tem, kaj je prestal. Ko mu je raziskovalec Ricardo Peña poslal njegovo jakno in denarnico, ki ju je našel na gori, pa je začutil klic, da svojo zgodbo javno pove. Stopil je iz sence in napisal knjigo Out of the silence: after the crash. 

Mogoče pa bomo nekoč tudi o Miru brali v kakšni knjigi. 

Še več o tem, kaj nam je povedal v POPKastu, boste izvedeli s klikom na zgornji video in v aplikacijah Spotify ter Apple music.