Pošasti pod pisalno mizo

Res je, da ne morejo fizično stopiti v stik z otrokom, a prav lažna varnost doma je varljiva. V tem na videz varnem okolju smo pripravljeni deliti precej več podatkov o sebi ali storiti precej bolj drzne stvari, kot bi jih sicer. Na to opozarja Tilen Dominko iz Zavoda Varni internet. Z njim in Tadejem Hrenom s Si-certa smo se pogovarjali o pasteh in nevarnostih spleta.

Na spletu nismo najšibkejši zaradi pomanjkljive programske zaščite na računalniku, šibki člen smo postali ljudje. Najhujši plenilci na internetu niso strokovnjaki za računalništvo, ampak spretni psihologi, ki nas prepričajo, da jim pomagamo pri tem, da nas izkoristijo. O spletnih prevarah danes pogosto beremo, a tu se nevarnost spleta še ne konča.

Spletni giganti nam ne prodajajo nič, pravi ena od misli o sodobni družbi, v resnici so iz nas naredili tržni produkt. Večinoma se niti ne zavedamo, a vsak trenutek jim povemo veliko o nas, naših navadah, željah, o tem, kaj počnemo, kje in s kom smo. In ko sprejmemo njihove pogoje poslovanja, jim damo pravico, da vse te podatke uporabljajo v tržne namene. Morda je to še sprejemljivo, če nam na osnovi teh podatkov pošiljajo ciljane reklame, toda težko je predvideti, za kaj vse bodo te podatke uporabili. Zakonodaja jih zelo ohlapno omejuje. Bil je primer, ko so na primer imeli pravico deliti podatke, ki jih pošilja robotski sesalnik, in jih tudi prodajati naprej. Teoretično s tem kaka kriminalna združba morda točno pozna tloris vašega stanovanja. 

A ne le žrtve, marsikdo je na spletu nevede postal kriminalec, če je bil recimo del skupine, v kateri se deli nelegalna vsebina, nekateri pa so pod pretvezo spletnega dela od doma postali del mednarodne verige pranja denarja.

Splet je marsikje vzel tudi stare težave in jih povečal. Medvrstniško nasilje, denimo, je s spletom postalo veliko hujše in spletno zaničevanje, žaljenje in širjenje neresnic je že marsikaterega mladega človeka pahnilo v tako hudo stisko, da je storil samomor. 

In mladi še zdaleč niso edini, ki so v nevarnosti. Starejše smo internet skoraj prislili uporabljati, saj si brez njega težko predstavljamo uporabo banke, plačevanje položnic in celo obisk zdravnika. A ker je to svet, ki ga ne poznajo, so v njem ena najbolj ranljivih skupin. Mi srednjih let pa smo prepogosto popolnoma prepričani, da nevarnosti poznamo, a smo prav zato naivni in ranljivi.

Zakonodaja ves čas vsaj za korak zaostaja za tehnologijo, družba pa je vsaj tri korake zadaj. Kaj torej storiti, da bi internet postal varen, ali pa vsaj ljudem dati možnost, da se nevarnosti ubranijo? O tem v pogovoru v Popkastu.