'Čutimo vsi, razlikujemo se po tem, kako svoja občutja izražamo'

V začetku maja sta Srbijo pretresla dva strelska napada, dogodek pa je globoko prizadel celotno območje, tudi Slovenijo. Eden od napadalcev je bil 13-letnik, ki je ubil 10 oseb, od tega devet otrok. Kmalu zatem so se začele pojavljati novice o mladostnikih, ki naj bi prav tako načrtovali napade in ustvarjali sezname sošolcev, s katerimi bi radi obračunali. 

Sicer nekateri viri pravijo, da lahko to, da krivico ali pa imena oseb, ki so nam krivico storile, zapišemo, deluje terapevtsko. Da listek nato bodisi strgaš ali pa zakuriš in na ta način v glavi narediš nekakšen "zaključek". "To je zagotovo lahko ena od tehnik, ki posamezniku lahko pomaga pri tem, da predela svoje frustracije," pravi Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih in družinskih študij ter vodja projekta Dobro sem pri Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje. 

Sama sicer te tehnike ne uporablja, se pa pri delu z otroki poslužuje tehnik, kot je denimo uporaba igrač ali figur v peskovniku. "Prek njih otroci izražajo svoje stiske, ko se niti ne zavedajo, da med igro projicirajo svoje občutke," je pojasnila in dodala, da obstaja zelo veliko tehnik. Je pa glede delanja seznamov in zapisov imen izpostavila, da je zelo pomembno, da posameznik te stvari predela tudi skozi terapevtski proces. "Da ne ostane to samo nekje zapisano, ampak da se o teh stvareh tudi pogovori," pravi. 

Kako lahko prepoznamo, da je otrok v stiski?

Zelo pomembno je, da znamo prepoznati, kdaj otrok čuti stisko. Kaj so torej prvi znaki, ki kažejo na to, da otrok čuti stisko? "Otroci svoje frustracije najpogosteje začnejo izražati tako, da se obnašajo drugače kot ponavadi," je pojasnil Andrej Omulec, doktor zakonske in družinske terapije, ki pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana-Moste dela z otroki in družinami v stiski. 

"Mama, ki pozna svojega otroka, hitro opazi, da se obnaša drugače," je povedal. "To je ta intuicija, ki jo imajo mame in hitro zaznajo, da se z otrokom nekaj dogaja. Tu so tudi očetje, ki na nekoliko drugačen način razumejo otroke. Definitivno sta oba skupaj tista, ki lahko otroku na najboljši način pomagata, da skupaj razrešijo zadevo," pravi. 

Kot je dodala Erjavec Bizjakova, otrok, ki je v stiski, pogosto začne opuščati hobije in dejavnosti, ki jih je imel prej rad. "Hobiji se mu zdijo povsem brez veze, zavrača svoje prijatelje, ne želi se več udeleževati družinskih izletov, obiskov. Vse to mu je odveč. To je alarm, da se otroku nekaj dogaja," je povedala. 

Kakšno vlogo ima šola?

Če se to dogaja daljše obdobje, dva ali tri mesece, je to nek pokazatelj, da se moramo obrniti tudi na zunanje vire pomoči. Pri tem je izpostavila šolo. "Šola je lahko pomemben vir pomoči, zato je prav, da se starši vključujemo in povezujemo s šolami," je dodala. "Pravzaprav je šola podaljšana roka staršev in podaljšanji vzgojni element, zato je sodelovanje zelo pomembno," je pripomnil Omulec. 

"Učitelj na začetku šole otroku lahko pomaga pri tem, da se zaljubi v šolo. Da se zaljubi v hrepenenje po iskanju znanja," je prepričan Omulec, saj da je bistvena vloga učitelja in starša, da otroka navduši nad šolo. "Težava nastane, ko se otrok sooči s frustracijo, ko mu nekaj ne gre. Lahko tudi zaradi kakšnih stisk doma ali v drugem okolju in jim možgani, lahko bi rekli, malo zamrznejo," pravi, posledično pa v šoli ne funkcionirajo in ne morejo slediti tempu, ki ga ima razred. "Začnejo se dolgočasiti, so zafrustrirani, na nek način jezni. Svojo frustracijo začnejo kazati bodisi z zapiranjem vase ali so moteči za pouk," je pojasnil.  

"Otroke je treba naučiti, kako naj ravnajo, ko se jim zgodi krivica"

V šolah včasih pride tudi do izbruhov nasilja. Erjavec Bizjakova je poudarila, da je treba nasilje v prvi vrsti ustaviti, hkrati pa se zavedati, da imajo zgodbe dve plati. "Otrokom je treba zagotoviti prostor, da zadevo razrešijo. Da povejo, kaj jih je pripeljalo do tako močne frustracije, da je šlo tako daleč," pravi. Šola namreč ima prostor, da otroka lahko povesta, kaj ju je pripeljalo do spora. 

"Če otroke že od malega učimo, naj prevzemajo odgovornost za svoje občutke, jim veliko dobrega naredimo tudi za prihodnost. Mi se moramo naučiti sprejemati odgovornost za svoja občutja. Šola je lahko zelo dobro izhodišče, da otroke o tem učimo. Ne pa da vedno odrasli presojamo, kdo je kriv in kakšna bo rešitev. Dajmo spodbujati otroke, da znajo to komunicirati in da znajo poiskati rešitev," je povedala. 

V filmih, predvsem ameriških, pogosto vidimo, kako se nasilnež (ang. bully) spravlja na vrstnika, nato pa mu oče svetuje, naj se postavi zase in ga denimo udari prvi. "V ameriških filmih gre pogosto za maščevanje na nasilen način. Če ti nekdo stori krivico, v tebi zagotovo ostane nekakšna napetost, močna negativna energija. Zelo pomembno je, da otroku pomagamo zregulirati te občutke," pravi Omulec. 

Po njegovem mnenju je treba otroke učiti o ničelni toleranci do nasilja. "Naučiti jih moramo, kako ukrepati v situaciji. Lahko poveš, da si jezen, da to, kar se je zgodilo, ni prav. Ne moreš pa nekoga udariti," pojasnjuje in dodaja, da sicer je v naravi otroka, da udari, a da je treba ta vzorec spremeniti.

"Čutimo vsi, razlikujemo se po tem, kako svoja občutja izražamo"

Večkrat slišimo, da dečki in deklice spore rešujejo na različne načine. Dečki naj bi frustracije pogosteje sprostili tako, da se "stepejo" in se nato tudi kmalu znova spoprijateljijo, medtem ko gre pri dekletih za več "psihičnega" nasilja. Pogosto se zatekajo k taktikam osamitve deklet, ki jim niso ljube. "Prav po spolih posploševati je nekoliko krivično, je pa zagotovo nekaj na tem že v sami vzgoji," pravi. 

Podala je primer dinamike igre na igrišču. Če fantje igrajo košarko in se nekdo poškoduje, bodo hitro stekli k njemu in ga spodbudili, naj se čim prej vrne na igrišče. Pri dekletih pa se igra ustavi, da jo potolažijo in ji dajo več časa. "Seveda neke te predpostavke so. Včasih smo velikokrat slišali, da fantje ne smejo jokati, kot da fantje ne čutijo, kar pa zagotovo ne drži," je povedala. 

Čutimo seveda vsi, razlikujemo se predvsem po tem, kako svoje čutenje izražamo in pomirimo. "Nekdo nas mora tega naučiti. Otroka mora nekdo naučiti, kako zdržati z žalostjo, jezo, nekim pretiranim veseljem. Otrok se tega mora naučiti od nekoga in seveda se tega uči iz odnosa z odraslimi," še dodaja Erjavec Bizjakova. 

"Bojimo se, da bi nas nekdo preveč prizadel, tudi v partnerskih odnosih"

Se pa otroci učijo tudi drug od drugega. Čedalje bolj pogosto slišimo, da otrokom manjka empatije. To pri delu z otroki opažata tudi naša sogovornika. "Pravzaprav smo prestrašeni. Tudi to obdobje korone nas je prestrašilo in se kar nekako bojimo drug drugega. A vseeno na taborih dostikrat vidimo, da je prvi odziv otrok pogosto samo obrambni mehanizem, s katerim želijo preprečiti, da bi kdo prišel preveč blizu. Dejansko se bojimo tega, da bi nas nekdo preveč prizadel, tudi v nekih partnerskih odnosih je tako," je izpostavil. 

"Bojimo se, da bi nas partner preveč prizadel, zato si naredimo nekakšen obramben zid. In če otrok te stvari gleda doma, tudi sam funkcionira na ta način," še pojasnjuje Omulec. In na enak način se otroci od nas učijo tudi empatije. 

"Najtežje je, če določene vsebine postanejo tabu teme"

Stisko lahko opazijo starši, lahko jo opazijo učitelji, lahko pa jo zaznajo tudi prijatelji oziroma vrstniki. Kaj lahko naredi otrok, ki vidi, da njegovemu prijatelju ni dobro. "Treba je poudariti, da otroci ne bi smeli nositi bremena odgovornosti reševanja stiske svojega prijatelja. Če govorimo o resnih stiskah, kot so samopoškodovalne ali samomorilne misli," je odločena Erjavec Bizjakova. 

Čeprav meni, da je prav, da otrok prijatelju stoji ob strani, terapevtka pravi, da mu mora povedati tudi, da so te stvari pretežke in prehude zgolj za njiju. "To, kar si mi zdaj povedal, je tako pomembno, tako težko in tako boleče, da morava poiskati pomoč zate," je predlagala. Najbolj ključno pa se ji zdi, da se o teh stvareh pogovarjamo, tako doma kot v šoli. 

"Najtežje je, če določene vsebine postanejo tabu teme in otrok dobi občutek, da doma česa ne sme vprašati ali o čem ne sme govoriti," je prepričana, saj potem otrok odgovore začne iskati sam. Lahko v svoji domišljiji, še pogosteje pa otroci odgovore iščejo na spletu. "Splet ni varno okolje, kjer bi otroci lahko iskali odgovore na takšne vsebine. Lahko si oblikuje raznovrstne ideje, tudi napačne. Otrok razvojno še ni na tej stopnji, zato res ne sme sam prihajati do raznih zaključkov," opozarja. 

"To je tako zelo pomembno – doma govoriti o vseh temah, s katerimi se otroci srečajo," je še enkrat poudarila strokovnjakinja. "Te vsebine so še za odrasle včasih kdaj pretežke, kaj šele za otroke," je dodal Omulec, pri čemer se je nanašal na samomorilne misli in samopoškodovanje. "Otroci se morajo zavedati, da morajo takšne stvari povedati odraslim, ker je s tem živeti zelo velika krivica do njih," je še povedal in dodal, da tudi med terapijo otrokom povedo, kdaj morajo kakšne informacije predati naprej. "Pomembno je, da otroci vedo, da nekoga imajo in da z nekimi informacijami ne ostanejo sami," je izpostavil. 

Kaj pa, če se otrok zapira? Kako izboljšati odnos z otrokom?

Otroci, predvsem najstniki, se včasih izogibajo odgovarjanju na vprašanja ali pa so njihovi odgovori zelo kratki. Starši se tako lahko počutijo, da jim otrok ne pusti blizu. Kako lahko izboljšate odnos z otrokom? Ko se z njim pogovarjate, vprašanj ne omejujte zgolj na šolo, češ: "Kako je bilo v šoli? Kaj ste jedli?". "Otrokova vloga šolarja ali dijaka je le ena vloga, ki jo ima. Zraven pa je še veliko drugega kot le šolar. Pomembno je, da ga na primer vprašamo, če ga je danes kaj spravilo v smeh, če ga je kaj razjezilo. Zanimati nas morajo tudi takšne vsebine," je odločena Erjavec Bizjakova. 

"Predvsem pa je pomembno otroku pomagati krepiti občutek lastne vrednosti," je poudarila in dodala, da to nikakor ne sme biti omejeno le na šolske dosežke in ocene. "Eni otroci v šoli pač ne bodo blesteli, bodo pa blesteli kje drugje in zelo pomembno je to prepoznavati," izpostavlja, saj se na ta način zelo povezujemo z otroki in z njimi prihajamo v močen stik. "Ko otroci začutijo, da jih ne občudujemo le zaradi tega, kar dosegajo, ampak zaradi tega, kar so. Čutijo, da jih imamo radi in da jih sprejemamo. To je za njihov občutek lastne vrednosti izjemno pomembno, saj ga nesejo tudi naprej v življenje," še dodaja. 

"Pravica do tega, da starš poskrbi za varnost otroka, je nad pravico otrokove zasebnosti"

Poudarila sta še, da je pomembno, da vemo, kje je naš otrok, kaj počne in s kom se druži. "Danes pa je pomembno, da starši vemo tudi, kako otrok prosti čas preživlja na telefonu. Kaj gleda, kaj so vsebine, ki jih spremlja. Torej kdo vse vpliva na našega otroka," je povedala in izpostavila, da otroci žal veliko časa preživijo na telefonih. "Zato se mi zdi zelo pomembno vedeti, kaj tam gleda in posluša," je dodala. 

Na spletu je namreč ogromno vsebin, ki za otroke niso primerne. "Privlačijo jih prav tiste neprimerne," je pripomnil Omulec.

"Ko rečejo mladostniki, nimaš pravice, to je moja zasebnost. Starš ima pravico. Ker je pravica do tega, da starš poskrbi, da je otrok varen, nad pravico otrokove zasebnosti. Tega se starši moramo zavedati in ko vemo, zakaj spremljamo, kaj otrok počne na spletu, smo tudi mi s tem veliko bolj pomirjeni. Ko mi vemo, zakaj rečemo ne, potem nas tudi otrok veliko lažje resno jemlje," je povedala Erjavec Bizjakova, Omulec pa jo je dopolnil, da je bistvo, da se otrok ne "bojimo". 

"Velikokrat se zgodi, da se začne starš otrok bati. In ko se to zgodi, je starš v podrejenem položaju. Ampak starš mora biti tisti, ki je nad določenimi pravicami otroka. Izključno zato, da ga zaščiti pred sabo," je pojasnil. 

VAJA: Kaj lahko naredim, ko sem jezen?

"V šoli je vedno manj časa in prostora, da bi otroci lahko govorili o tem, kaj čutijo, kaj so, kako se povezujejo, kako se lahko izražajo, kako regulirajo svoje občutke in kako rešujejo konflikte," razlaga strokovnjakinja in dodaja, da so tudi šole, s katerimi so sodelovali, prepoznale, da so to vsebine, ki jih otroci nujno potrebujejo. 

"Največji hit med mladimi so delavnice za izražanje in regulacijo čutenj," pravi. Med drugim jim povedo, da je dobro biti tudi jezen in da si dovolimo biti jezni, a da je razlika v tem, kako svojo jezo izrazimo. Otrokom med drugim razložijo tudi, kaj se ob določenih občutkih dogaja v njihovem telesu, v njihovih možganih. "Če otrok ve, bo tudi lažje prevzemal odgovornost za to, kar se mu dogaja," je povedala. 

Predstavila je vajo, ki jo s svojimi otroki lahko preizkusite doma. Na velik plakat ali pa list papirja napišemo: "Kaj lahko naredim, ko sem jezen?" 
Ko smo jezni, v afektu, težko karkoli rešimo, zato moramo najti način, kako bomo svojo jezo regulirali. Pomembno je, da otroci sami zapišejo predloge. "Ne smemo že imeti izdelanih načrtov in strategij zanje, naj sami raziskujejo, kaj jih lahko pomiri, kaj jim lahko pomaga," pravi Erjavec Bizjakova. 

Otroci običajno predlagajo predihavanje, nekaterim pomaga glasba, ki pomirja, nekaterim pomaga več telesnega s stika, z denimo tlemi ali steno, saj tako lažje pridejo nazaj v stik s sabo. "Takšne tehnike predelujemo in se jih učimo, da jih otroci prepoznajo in ugotovijo, katere jim ustrezajo," je sklenila.