Dvoboj prihodnosti: psihoterapevtka in gradbeni inženir

Oba poklica sta tako nujna za naše življenje in delovanje družbe, a kljub temu se jima pogosto ne namenja dovolj pozornosti.

Priznam. Tale uvod mi je napisala umetna inteligenca. Dalo bi se bolje. Veliko bolje. Ampak naj bo tako, kot je. Da dobite občutek, kaj se da, če napišete "Psihoterapevtka in gradbeni inženir. Kaj imata skupnega?" Zgornji odgovor dobite v manj kot dveh sekundah! Ja, to je današnja realnost. Morda pa novinarji za marsikaj sploh ne bomo več potrebni. 

A kdo nam bo gradil hiše, šole, bolnišnice in elektrarne? Kdo bo poslušal naše težave, osebne ali pa družinske? Kdo nas bo branil pred morebitnim "Putinom" prihodnosti? Ali pa le priskočil na pomoč ob poplavah in ostalih vremenskih ujmah? Kdo bo poskrbel, da bo kaj raslo v svetu, ko se mikro klima tako spreminja? In kdo bo ustvarjal nove produkte in robotizirane linije zanje? In še in še bi lahko našteval.

Ob informativnih dnevih, trendih zaposlovanja, iskanju delovne sile in številkah zadnjih let mi ni dalo spati spoznanje, da vsi skupaj premalo delamo za prihodnost. Pa ne neko daljno prihodnost leta 2100. Za prihodnost, ki je pravzaprav tu! Le da se vedemo, kot da to ni del življenja, v katerem delamo, ustvarjamo in živimo mi. 

Bodimo konkretni: V Lendavi bo zrasla nova tovarna bioloških zdravil. Iskali bodo 300 novih delavcev, tudi visoko izobražen kader. Načrtujemo drugi blok jedrske elektrarne. Kaj, če se pojavi še ena takšna pandemija, kot je bila pandemija covida-19? Psihične stiske ljudi so se po krizi izjemno povečale, strokovnjakov za pomoč je premalo ...

Zato moramo vsi narediti več. Mladi morajo razumeti, da tehnološki napredek in uvedba umetne inteligence spreminjata delovno okolje. Hitro bodo vedeli, kateri so poklici, ki so najbolj obetavni. A moramo ob bok tem ves čas postavljati tudi poklice, pri katerih umetna inteligenca ne bo opravila svojega dela, pa so ključni gradniki družbe in pomembni za dobrobit ljudi. Za naše mame in očete, za naše otroke. Pa naj gre za negovalke v domovih za starejše, ki bodo skrbele za naše starše, ko sami zase ne bodo mogli. Ali pa zdravnike, ki bodo naše otroke reševali ob dihalnih stiskah, zlomih in ostalih boleznih. 

Mladi morajo biti dobro seznanjeni z novimi poklici, a prav tako poznati in spoznavati tradicionalne poklice. 

Zato sem pripravil te pogovore – da ljudje iz povsem različnih delovnih svetov povedo svojo zgodbo. To ni zgodba o uspehu, ampak zgodba o delu, učenju, napredovanju in strasti do poklica, ki je vse pripeljala nekam. In je zanje uspeh. 

Zato so tu dvoboji. Dvoboji idej, želja, poti in ciljev. 

Začenjamo pa z gradbenim inženirjem in psihoterapevtko. 

Ona je Jerneja Hribar Bukovič in on Anže Andrejka. 

Zakaj psihoterapevtka? Finančno breme duševnih motenj in samomorov v Sloveniji znaša 4,1 odstotka bruto družbenega prihodka. Motnjo v duševnem zdravju v določenem obdobju v življenju izkusi vsak tretji Evropejec. Polovica se jih pojavi do 14. leta starosti, do 24. leta pa kar tri četrtine. Najpogostejši sta še vedno anksiozna in depresivna motnja. Duševne motnje so tudi najpogostejši vzrok za invalidske upokojitve prve kategorije in tretji najpogostejši vzrok za delovno nezmožnost ter bolniške odsotnosti.

Zakaj gradbeni inženir? Gradimo drugi tir, tretjo razvojno os, radi bi zgradili NUK2, JEK2, pa imeli hitrejše in novejše železniške povezave, vlade obljubljajo nova stanovanja. In vsak od nas bi rad imel svoj sanjski dom. In ti posli so vredni na milijarde evrov, le ljudi, ki bi jih izvedli, ni. 

Kako te torej ne zanima njuna pot?