V moji mladosti ni šlo brez Otona Župančiča. Zdaj, ko sem oče Liliji in Ivani Paulini, pa ne gre brez Anje Štefan. In ko sem iskal po spletu, kdo sploh je pisateljica, ki tako spretno prepleta živalske zgodbe, rime in v nekaterih primerih tudi pesmi, ki nam, staršem, trkajo na vest, o njej nisem našel praktično ničesar. Zato me je še toliko bolj zanimala.
Njenih 100 ugank so prodali v 50.000 izvodih! Sama od pisanja lahko živi. In s tem se ukvarja že 30 let. Začela je v Cicidoju in Cicibanu, negotova, v skrbeh, kaj pa če nisem dovolj dobra. Ostalo pa je, kot radi rečemo, zgodovina. No, pri opisu Anje Štefan bi bilo lepše in ljubše zapisati: vse ostalo pa bo ostalo za vedno.
Takšne klasike, kot jih ustvarja sama, ne pridejo kar tako. Takšnim igrivim pesmim svoje ilustracije ne dodajo Jelka Reichman, pa Ančka Gošnik Godec, Hana in Marlenka Stupica ... kar tako. Kako torej vse to deluje? Kaj moraš imeti, da to spraviš na papir? Zanimal me je njen svet, svet ki ga vidi, ki ga živi in ki ga spravi v knjigo.
Umetniki so posebni ljudje, radi in tako na hitro rečemo. Ampak kaj to pravzaprav pomeni? Je posebnost to, da se odklopijo od dnevnih novic, da si, kot je Anja Štefan rekla: "Za svoje delo potrebujem nespackan čas, nespackane možgane", res nekaj posebnega? Ali pa morda samo opomnik, kaj vse bi lahko tudi ostali dosegli, če bi eni ljubezni, ki jo imamo, eni strasti, ki jo sicer gojimo, enemu daru, ki nam je bil dan, namenili več časa. Ali pa ves čas.
"V takem času smo, da marsikdo izraža nezadovoljstvo, najbrž je to zelo človeško in zelo logično, ampak sama pa mislim, da ni dovolj samo rušiti, ampak tudi graditi."
In Anja Štefan gradi z besedami. Prijetno poslušanje. Sam sem užival. In zdaj njena dela še z večjim veseljem berem ob večerih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.