Zasvojenost s tehnologijo: Napad zaslonov na otrokove možgane je lahko zelo uničujoč

V današnjem času smo bolj kot ne z vseh strani terorizirani z zasloni, ki nudijo takojšen vir informacij in zabave. In če bi se vrnili v času ter nekomu iz 80. ali 90. let povedali, kako zelo bo tehnologija napredovala, bi vse skupaj zvenelo sanjsko. A realnost ne bi mogla biti dlje od 'sanjskosti'. Že res, da so vsi zasloni, s katerimi smo obkroženi, lahko zelo dobro orodje za pomoč v vsakdanjem življenju, predvsem pri delu, a tu je tudi veliko pasti. Ljudje v zadnjih nekaj letih že kažejo prve znake prave zasvojenosti z zasloni, ki jih sami ne vidijo. A zasloni niso grožnja le odraslim uporabnikom. Zasloni so velik problem za uspešno razvijanje današnje mladine in predvsem otrok. Kakšen vpliv imajo telefoni, tablice in televizorji na dojenčka? Več v pogovoru z Miho Kramlijem, psihoterapevtom, ki se z odvisniki od zaslonov srečuje vsakodnevno.

Ali ljudje v normalnih okoliščinah sploh še znamo funkcionirati brez naprav?

Ena zadnjih nemških raziskav je pokazala, da v družinah na prvem mestu ni več človek, temveč eden od zaslonov. Ta raziskava ne govori o tem, kje imajo stacionirano televizijo, kje imajo telefon, kje imajo playstation, ampak govori o tem, kako se ljudje odzovejo, ko nekdo za dlje časa odpotuje ali ko nekdo izgubi telefon. V raziskavi so naredili primerjavo med človekovim odzivom na odsotnost svojca ali telefona, na primer. Raziskava je pokazala, da so odzivi veliko bolj burni in intenzivni takrat, ko nekdo izgubi telefon, kot ko gre nek sorodnik za dlje časa na neko potovanje. Torej, sprememba je očitna. Žal naša generacija, ki se z novo tehnologijo iz dneva v dan srečuje, tako intenzivno doživlja povezanost s to novo tehnologijo. Tehnologija je začela nadomeščati žive odnose, žive stike. Kriza ob odtegnitvi od tehnologije je bolj burna in intenzivna kot ob odtegnitvi od partnerja. Tukaj se pojavi težava.

Kaj bi predlagali v izogib temu. Kaj bi predlagali, za koliko časa ali na koliko časa, naj se človek odpove telefonu, zavoljo duševnega zdravja?

Raziskave, ki so jih delali v Los Angelesu v centru, ki se ukvarja z raziskovanjem spomina, so ugotovili, da možgani v okolju, kjer je dovolj medosebnih odnosov, proizvedejo dovolj pozitivnih potrditvenih občutkov. To pomeni občutek, da sem dobro, da zmorem, da mi pogovor ne predstavlja nevarnosti, ampak rešitev. Torej tam, kjer je pestra družinska dinamika, človek dobi dovolj potrditev in zagona za življenje. Tam, kjer tega ni, pa človek potrditev išče drugje. In najlažje je iz žepa potegniti telefonček ter dobiti potrditev.

Eno je delo s pomočjo nove tehnologije, ki ne zasvoji. Sprostitev s pomočjo nove tehnologije pa je lahko zelo nevarna. Zato je ta struktura, koliko časa, pomembna. Ena do dve uri na dan sprostitve z zaslonom je tista mera, ki človeka ne bo oškodovala. Ampak tukaj ne gre samo za to, katere vsebine mi gledamo. Gre tudi za vpliv modre svetlobe, ki jo zaslon oddaja. To namreč povzroča zmanjšanje melatonina in motnje spanja, pojavi se težja koncentracija, vedno večja razdražljivost, vedno večja odsotnost … Kar pa je najpomembnejše: pretirana uporaba nove tehnologije vpliva tudi na izgubo ambicioznosti. Ta počasi izzveni. Človek izgubi strast, izgublja vizijo življenja, izgublja notranje kapacitete za to, da bi cilj, ki si ga je zadal (na primer 'hočem biti veterinar'), izpolnil. Cilj sicer preostane živ, vendar energije, da bi cilj uresničil, pa ni.

Mislim, da je v zadnjih letih prišlo do tega, da znamo biti sami s svojimi mislimi. A znajo ljudje v tem času sploh še biti v tišini brez zaslona pred sabo, biti sami s svojimi mislimi …

To je civilizacijsko vprašanje. To ni več vprašanje zame, za vas, za mojo družino. To je vprašanje, ki si ga mora zadati civilizacija. Mi smo napadli najpomembnejše ležišče, najpomembnejše ležišče pa je otroška zibelka. Niti otrok, ko se rodi, nima več miru. Namesto miru ima elektronsko igračko, ki oddaja slikanice v intenzivnih barvah in zvokih. Že tam možgane sprogramiramo na intenzivnost. To se pravi, da možganom ne damo tiste potrebne tišine in miru, ki je nujen za razvoj. Iz tega sledi, da otrok, preden shodi, že zna upravljati z elektronsko igračko. On si nemudoma zapomni, kam naj pritisne, da kikirika petelinček, laja kuža ali mijavka muca. In rečemo: 'Kako pameten je naš otrok!' in smo ponosni na to. Vendar pozor! Tukaj ne gre za pametnost otroka, ampak gre za to, da možgani sledijo nagrajevanju in ugodju. Zato si otrok takoj zapomni, kaj mora narediti, da se bodo tisti lepi zvoki in barve še pojavili. Ta napad na otroške možgane je zelo uničujoč. Namreč veliko staršev ne loči: elektronska igračka kot popestritev igre in elektronska igračka kot temelj igre. Otrok potrebuje tišino, potrebuje, da se sam s seboj igra, z lego kockami in drugimi igračami. Tukaj moram povedati: ljudje imamo 10 prstov in vsak prst ima blazinice. Te blazinice imajo več tisoč senzorjev, ki aktivirajo možgane, da so aktivni in če otrok drsa samo z enim prstkom ali z dlanjo po gladki površini, je povsem drugače, kot če grabi žogo, igračke … In tukaj moramo starši poskočiti in otroku omogočiti tišino ter gibanje z rokami. In še nekaj, na kar je treba opozoriti: možgani se oddaljujejo od obzorja, če otrok edino zadovoljitev doživlja na 20- ali 40-centimetrskem zaslonu. Njegov fokus zadovoljitve, nagrajevanja ne sme biti samo zaslon. Zato imamo vedno več otrok, ki nočejo iti v naravo, se v njej slabo počutijo, se v njej ne znajdejo, se premalo gibajo … Ko so ti otroci v naravi, poskrbijo, da ko pridejo domov, takoj vključijo zaslon. To jih v hipu pomiri, ker so se priključili na vir intenzivnosti, na katero so možgani že od otroštva navajeni. Niso pa navajeni tišine in odmika, ki sta nujna za razvoj. 

Kaj torej predlagate za povprečnega uporabnika, kakšen digitalni post? Kaj je realno in hkrati učinkovito za bistrenje možganov?

Če bi enkrat na teden bili brez tehnologije, naj si bo to sobota ali nedelja, je to že velik dosežek. Prepoved pri ljudeh rodi obratni učinek in ustvari še večjo lakoto po tem. V terapijah dajem fokus na aktivnostih. Nikoli ne grem v 'bodi vedno manj na telefonu, ne uporabljaj tega', ampak bolj v spodbujanje, na primer 'bodi več aktiven'. Povem lahko, da smo imeli smo eno deklico, ki je bila na dan na telefonu po 15 ur in več. Ko smo začeli zmanjševati uporabo telefona s 15 ur na 12, je bilo glavno vprašanje, kako nadomestiti te tri ure. Fokus ni šel v skrivanje telefona, ampak v 'kaj početi namesto uporabe telefona'. Pomembno je ljudi aktivirati, tu je fokus. S prepovedovanjem ne bomo nič dosegli. 

V takšnih primerih je terapija koristna tudi za starše, kajne?

Seveda. En podatek, ki vas bo šokiral: v Sloveniji imamo nekje od 2500 do 3000 mladih, ki so nefunkcionalni zaradi nove tehnologije. Ne bodo mogli narediti osnovne in srednje šole. Mi imamo v obravnavi mlade ljudi, ki so več kot 3000 ur letno (8,2 ure na dan) pribiti na socialna omrežja in igrice. Zdaj se pa zamislite: če bi ti ljudje 3000 ur na leto brali knjige ali kaj drugega namesto monitorjev … Seveda bi bil rezultat drugačen. Je pa tu treba upoštevati tudi razliko med elektronsko knjigo in klasično knjigo. Ko mi beremo elektronsko knjigo, se naši možgani organizirajo tako, da iz te vsebine podatke predelajo v informacije, ko pa beremo klasično knjigo, se ti podatki predelajo v znanje. In to je velika razlika. Mi bomo imeli informirane ljudi s pomanjkanjem znanja.

Kako pa vemo, da je mladostnik odvisen?

Štiri stopnje so. Prva stopnja je, ko grem na primer po otroka in ga prosim, da pride na kosilo in mi reče, da bo prišel čez 2 minuti, samo da dokonča igrico. In res pride čez dve minuti, poje kosilo, se pogovarja, pomije posodo in gre ven. To je čisto v redu. Potem imamo pa situacijo, ko otroku rečemo, naj pride, pa ga ni. Ga grem iskat dvakrat, trikrat in ga na koncu kaznujem tako, da mu telefon, računalnik vzamem. On kriči, vrže po tleh hrano ali celo krožnik in gre v svoj kotiček in nadaljuje z igranjem igrice. To je navada. Pri navadi je vse skupaj še možnost rešiti doma, ker se postavi struktura. Tretja stopnja pa je, ko mama otroku v avtomobilu že tretjič reče, da se mora pogovoriti z njim in ko otrok njen pogovor jemlje kot napad. Začne z obema nogama brcati v vetrobransko steklo. To pa je prisilno vedenje, tega se doma ne da več reševati. Zadnja stopnja je, ko mu rečem, da je kosilo na mizi in me ne sliši, se ga dotaknem, se vznemiri, se začne pretepati. V četrti stopnji nastopijo Policija, center za socialno delo, zdravniki …

In to se v praksi res dogaja?

Seveda, to se dogaja. Imamo različne primere in različne stopnje odvisnosti oziroma navade. Pri navadi pomaga neka struktura in ambulantna pomoč. Pri prisilnem vedenju pa je potrebna hospitalizacija. Pri zasvojenosti pa je potreben tudi nek pritisk. A to ne velja samo za otroke, tudi za odrasle.

Kaj bi se zgodilo, če bi vam osebno vzeli telefon za mesec ali dva?

Odkrito vam povem, da novo tehnologijo dnevno uporabljam, službeno. Za osebno življenje in za rekreacijo pa sploh ne, ker mi je v veliko breme. Z njo sem prepleten, vendar predstavlja breme. Tega ne govorim zaradi tematike tega intervjuja, ampak tako je, resnično. Na dan imam več kot 80 klicev, da o elektronski pošti niti ne govorim. Je zelo dober delovni pripomoček, naredim pa vse, da ni sredstvo za sprostitev v mojem življenju.