Živalske dogodivščine: leteča krava, osel v vodnjaku in pes v ruševinah

Živali čutijo bližajočo se naravno katastrofo. Žal jim je, da v to naravo spada tudi človek, ni jim pa žal, da tega - narave in človeka - ne razločijo, saj s tem ne bi ničesar pridobile.

Misliš, da nas ne bi opozorile..hej, pripravite se, bliža se vam super dogodivščina, mal vas bo treslo, premetavalo in zalilo, pa nič zato, mal adrenalina ne škoduje 🙃🤣

Mati, te opozarjam, je nekdo nekoč rekel. Kakor kaže, bo na koncu imela še kako prav.

Vedno mi daš kakšno "uganko" :)) kdo je to rekel- ne vem, vem pa tisto: Mati, kave bi :)))

"Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje." Poskusi pri tistem dvojem, kar sem ti predlagal.

Poskusila bom še enkrat napisati, ker gazda briše..kaže, da je alergičen na Žižka :)) v tretje gre rado - dva filma -Zid in Skrito življenje? Sokrat za začetek? Beethoven ali Bach? :))

Filma. Ter 'posebno' Terrence Malick. 'Zid' je lahko uvod v Terrenca. Ali pa obratno. :)

Uvod ali pa vstop v azil umetnosti.

Ok, jutri :) Za tebe pa...Neskončna ljubezen, Ian McEvan (če si že prebral ti je bila sigurno všeč :)

McEwan.. btw, napisal je tudi Solar 😉

Nisem, bom. Hvala.

👍 😉

Skrito življenje......11/10

Skrito je zunanji pogled na dramo, Zid notranji. Zid azil umetnosti 'obzidi'. Katera (od dveh različnih opcij pogleda) 'katarza' je finejša, vnese od estetike do absurda plastičnost reči na sebi, tiste 'reči', ki morda skozi bolečino spoznanja poganja vse skupaj? - Ko si boš po svoje odgovorila, pride na vrsto tista mati, ki bo imela na koncu še kako prav.

Missa...ti znaš tako lepo napisati, da moram dvakrat prebrati, da bi tretjič razumela napisano :))) mati narava? V Skritem je fotografija opazno čudovita..

..ni mati narava, je preveč stereotipno..:)

Kaj ko bi... tvoja zadnja dva komentarja (vsaj delno) razstereotipizirala. Oz., že sam izraz strereotipno monotipizira simboličen pomen, pojem, ga naredi okostenelega, prežvečenega, vsidranega v konservativistični diskurz in s tem nespremenljivega; predikat, ki vedno stremi k pojmu, njegovemu razširjanju, tako v občem kakor partikularnem; duh, ki prestopa, ki se ne ustavlja pri nobeni tipizaciji. - Odgovor najdeš v filmu Terrenca: Voyage of time. Vendar je potrebno rafinirati - globoko, široko, pa tudi mučno - pojem matere.

Greva iz začetka..je bil nič, sveta ni bilo...in po tem..življenje..narava in po tem...vprašanja, vprašanja..metafizika :) ok, ampak Mati? Bog?

Spet od začetka? Uf... "Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje." Zakaj je to Backett napisal? Zakaj to Žižek večkrat ponavlja? Obstaja smešno obče znano dejstvo, da po prebranju Heglove Fenomenologije duha ne prispemo do ničesar. - Glede imena, poimenovanja: že Julija se je spraševala kaj je to Monteg. Samo ime. - Pojem metafizike je bil izgnan, črtan iz filozofskih in drugih razprav pred več kot stotimi leti. - T. Malick: "Hodila sva sama. V temini." Po domače, hodila sta v niču, in bila sama nič. ... Kako boš to zapopadla? Če ti bo spodletelo, si na dobri poti.

Kako bom zapopadla nič? Z logiko sigurno ne, sama pa imam logiko zelo rada :)) Logika (a lahko rečem razum?) ne razpravljavlja o niču, ker je nič pač nič. Preko tega -beyond- je meta-fizika :) Meni je ta izraz kul, ne vem zakaj bi ga kdo izgnal, škoda (to se zgodi, ko filozofi preveč zafilozofirajo :). Mi je pa neznansko všeč "beyond", in tudi Malicku je, ker film konča z dvemi beyondi - onstran časa in onstran žalosti :))

Tisto "hodila sva sama, v temini"...zakaj ne bi bila to samo ena lepa ljubezenska izjava?

In zakaj ne bi bila njegova Mati-bog? Preveč enostavno bi bilo, če bi bila "zgolj" narava :)

In ravno logika razpravlja o niču; Hegel, Znanost logike, začne z bitjo (bit) ter ničem. Že prva stran te knjige povzroča preglavice. - Onstran. Onstran neskončnosti. (Onstran neskončnosti je pač končnost, ampak, pustimo šolsko logiko..) Logika ne razpravlja o niču, ker je"nič pač nič", ob enem te pa zanima (ti je všeč) onstran - časa, torej onstran snovnosti in vsega dogajanja. Pa vendar je Mati tu nesnovna, ki iz temine proizvede tvar, svetlobo, rodi "splet bolečine in norosti". In Mati ima še kako prav, ker vso to rojeno (kakor za enkrat kaže) preobrne v trajno nesnoven nič. "hodila sva sama, v temini" je torej čista ljubezen. ... Sicer pa, veš kako je... Slab filozof se prej ali slej zvrne na glavo... :)

Ali, po domače: vesolje sestavlja 26,8% temne snovi, 68,3 temne energije, običajne, nam znane snovi je 4,9%. In tu dodaj še absolutni nič, katerega je potrebno misliti, 'zapopasti'. Iz česa je torej Mati, glede na to, da se vesolje pospešeno širi, da je torej znane snovi vedno manj, da se bo dejansko znana snov raztrgala v... (morda nazaj v Mati)?

Ojoj...onstran neskončnosti ne more biti končnost (ker onstran ni mrežica na tenis igrišu :)) onstran neskončnosti/infinity je večnost/eternity. Hegel gor ali dol, also sprach Millady :) nič hitro pripelje logiko v slepo ulico, je pa očitno za filozofe hvaležen pojem, ker je neulovljiv :)

Kaj pa če je vesolje hologram? To razmerje v % bi se podrlo, a ne? In Mati...ne more biti nič drugega kot bog, le da ga Malick noče tako imenovati

Nič je še kako ulovljiv. O Talesu pravi anekdota, da je na noč šel z mladenko izven mesta, začel je filozofirati, pri tem kazal je na neskončni zvezdni svod, nakar, tako gledajoč v večnost - se je zvrnil v jamo. Mladenka se mu je zakrohotala: "V nebesnih sferah iščeš neskončne resnice odsev, ne opaziš pa zraven sebe končni nje čisti odmev." Pustila ga je v jami in šla nazaj v mesto. ... Ma ti itak nič ne razumeš... :)

Ja, in za aparatom holograma je Hera, med tem, ko Zeus... Ok. Kdo in kaj je Mati, pa še sam ne vem.

No, vidiš, pa bodi filozof še naprej 🤣🤣🤣

Ne, ne bom!

Ok..pa nič...vedno bova imela LD :))))

To je iz enga filma 🤣😉

Za led lučke pravijo, da... da... Eh, zdaj sem pa pozabil. Btw.: Zid?

Casablanca :)) Zid je naletel na oviro (tehnične narave..ne da se ga dol sneti, sem pa vztrajna :)))

pirateproxy-bay.com . Ima(m) 18,35 GiB. - Pri iskanju na netu pa seveda pazi na viruse, trojane..

Thx👍javim tj. poročam, ko preplezam zid :))

:)

Zid 8/10..kaj se je zgodilo z nami v zadnjih sto-dvestotih letih? Robinson je bil vesel družbe Petka, ta ga je pa brez pomislekov pokončala..ok, branila je svojega prijatelja pa vendarle..ne vem..Zivljenje mi je veliko bolj všeč!

Kaj se je zgodilo s tabo v zadnjih sto-dvestotih letih? Asociacija Robinsona razkrije ves zgrešen dojem biti filma. To sem že opazil pri tvojem pomanjkljivem, nedorečenem uvidu (kritiki) Masakra. V njem so protagonisti štirje, en sam ne nosi 'starega identifikacijskega subjekta odrešitve', od koder bi bilo moč speljati aristoteljansko katarzo; vsak ima na sebi (notranje) negativne parametre, dejansko je za vsakega protagonista krivec drugi, največji negativist je pa (zunanji) drugi družbe, torej Drugi. V čem je banalna poanta filma: družbeno in z njo morala, etika sta zlagani (nekonstitutivni), dajmo se zapit, vsi smo "ordinary son of a b...,", drug drugega poslati nekam in stvar rešena. Drugi družbe se konstitutivno zapre v narcisoidnost, stagnira v zanikanju antagonizma, slično se zgodi posamezniku. Kje iskati odgovor? V Drugem ne, ker ga ni moč zapopasti, temveč v sebi. Zgodi se Zid. V njem je Petek apriorno izvržen (btw.: Daniel Defoe razkrije rasizem, domorodec ne more biti drugo kot temnopolti), za trenutek Missa izvrže Millady kot nekonsistentno, ter se spopade z lastno nekonsistentnostjo; zgodovina tragičnost nekonsistenčnosti vedno išče - ji priskoči na pomoč - v Drugem, od Ojdipa naprej. Odjip v Kreonu (sam Sofokles) najde odrešitev, 'razsvetljenje', Drugi ne. Poanta Zida je samorefleksivnost: pred drugim nacizma (film je bolj plastičen od izvirnega romana), pred sabo, 'harmoničnostjo' vesolja, skozi katera vrata vstopamo ob Bachu, pred Drugim, Zid obzida čas v nepremičnost (film je pač nadrealistična drama), netrajnost, čas kot tak je zaustavljen, zmrznjen. Ena najbolj banalnih prispodob psihoanalitične terminologije gona je srce (ki ob enem dialektično evocira gon smrti, ki kot 'prapočelo' poganja vse skupaj; 'Neiztrohnjeno srce' je čisti gon smrti, nekaj, kar biva onkraj). Čas, eksistenca sama v Zidu je zaustavljena, implicitno vrže ven vprašanje smiselnosti celotne eksistence kot take, viseče srnino srce obstane zmrznjeno. Gluho. Samotno. .. Toliko.

Prestrog kritik si, Pigmalion :) film sem dojela kot apokaliptično dramo, prav zaradi konca (do takrat je bil zgolj nadrealističen)..ja, tisto zmrznjeno srce - a ni bilo to v njenih sanjah? Kako naj se uživiš v dušo osebe, o kateri nič ne veš, niti njenega imena ne? In jo razumeš narobe, kot Missa mene :)))

Film je dober, ampak niti blizu Življenju...ta brezimena ženska sploh ne pokaže svojih čustev (no, dvakrat se zjoka..), pri Malicku pa je kamera ujela takšne neverjetne finese (recimo lik matere, ki je izgovira le dva stavaka..) Meni ta ženska v Zidu ni blizu, sori :)

Sori za tipkarske napake, mati izgovorila par besed

V bistvu je...sebična ženska, ki se ukvarja sama s seboj...ok, sama je, pa vendar, nič ne zvemo kdo je, koga ima v tistem zunanjem svetu - v knjigi naj bi imela dva otroka, pa tega ni videti ( mislim, kot da ne bi imela nobenga, njen odnos do živali je pač nuja). Čas..ti praviš, da je ustavljen, ona pa ni glih tako sigurna - ali teče hitro ali pa stoji in se ona premika po njem?

Hja, najprej, primerjati dvoje umetniško dovršenih del (Življenja in Zida) je čisti nesmisel. Vsak tvori svoj kozmos. Apokaliptična drama vnaša razcep med družbenim in posamičnim, univerzalnim in partikularnim. V svojih pisanjih pa vedno ciljam na partikularno, nato šele univerzalno. Kako se dejansko njeno življenje, v sklopu narativnosti, konča tam gor? Pozabljeno samo veter brije okoli njenih zapiskov? Dokler vsega ne prekrije zamrznjenost? Zakaj gledalcu ne uspe 'čutno čustvena' identifikacija? Morda je Martina Gedeck tako dobra, da ne igra za gledalce? Čustva naj deli s kom, če je sama? Najprej z Luxom, potem živalmi, nato srce zmrzne. Morda se najbolj identifikacijsko 'prikupi' gledalcu ob izgubi Luxa, obsedeča v mrzli noči pod tihim svodom zvezd "še bolj mrzla kakor sama noč", kjer Lux odjadra v zvezde, z njim pa morda tudi ona sama s srcem.. Komu svetijo led svečke zvezd? Svetijo, se premikajo, obstojimo, se potopimo v razmišljanje, se dvigne zid.

Dobro, do tega primerjanja je prišlo nekako spontano, ker si predlagal oba filma, nekako sočasno..ni pomembno. Kako naj se gledalec čustveno identificira z likom, ki je...hladen? Ki ne govori, se ne pogovarja (tudi s psom ne? Zamorjen lik, pač. In njen odnos do drugega človeškega bitja, ki je prav tako kot ona zgubljen v času in prostoru? Mislim, igralka je super, je pač odigrala tako kot je režiser zamislil, stvar je v liku te ženske, ki na koncu filma pokaže svoje pravo srce.

Tebe razumem narobe. Ti bom odgovoril po Žižkovo: kako naj tebe razumem, če še sebe ne morem..? - Kje iskati krivdo, da je hladna? Kakšen učinek bi imel film, če bi igrala kakšna Đulijana Roberts, ali pa Nicole Kidman? Film bi bil čista hollywoodska limonada. Dejansko je lik Martine še prelep, moral bi - recimo - biti vsaj delno surov, minimalno čustven. Tako pa izraža neko obdobje razdolgočasene, hladne, zamorjene meščanske posameznice. Ki je dejansko žrtev univerzalno družbenega, zrcaljeno v posamičnem, ki se odraža v odnosu tako do sebe, kakor sveta. Ciljam torej na partikularno, ki je kot tako lahko minimalno etično, pa kljub temu nek njen presežek estetizira vnanjost zidu. Ki se izpoje - ob in v božanskem Bachu - v gluhost. Zamrzne. Pozabi. Kljub temu, da je Bulgakov napisal, da rokopisi ne gorijo. Evo. Sem ob tem mojem napisanem razumel samega sebe in "svoje pravo srce"? Ne.

Haha..saj čar najinega dopisovanja je v tem, da se vzajemno narobe razumeva :) čeprav, ko tvoj zapis prevedem na meni bolj jasen jezik ugotovim, da se v bistvu strinjam s teboj..Pusti Žižka, pusti Julijo in Nicol, zamisli si Liz Taylor iz Kdo se boji V.W. (ki je bila (slednja) btw, moja druga opcija, namesto SP :) To bi bila čist druga zgodba -razdolgočasena, vroča (!), zamorjena meščanka.... :)

niso krave ampak klavir