Z etnologom o božičnih tradicijah – veste, zakaj postavljamo in krasimo smreke?

Stanovanja in hiše in tudi vrtove ter javne prostore običajno začnemo okraševati v času adventa, predvsem pa v zadnjem tednu pred božičem. "Značilno je postavljanje božičnega drevesca, kot se temu reče pravilno," pravi etnolog Janez Bogataj. 

Razložil je, da gre za božično smreko, kar je nekaj drugega kot novoletna jelka. Pri slednji gre za novo izumljeno tradicijo po koncu druge svetovne vojne, ko se je družbena ureditev spremenila. Božič smo potisnili v intimo družinskih okolij, na javni ravni pa se je začelo govoriti o novoletni jelki. "To ni bilo samo poimenovanje okrašene jelke, pač pa se je praznik imenoval novoletna jelka," je dodal.  

Božično drevo je v Sloveniji sicer razmeroma mlad kulturni pojav, čeprav zametki segajo v 16. oz. 17. stoletje protestantskega severa Evrope, zlasti Nemčije. Na območje Slovenije je ta pojav prišel precej pozno. Kot pravi Bogataj, za leto 1844 poročila navajajo, da božičnih dreves "še nihče ne postavlja tako kot na nemškem". "Le leto kasneje pa časopis poroča, da je ljubljanski pivovar in gostilničar pri Zmajskem mostu po nemški šegi postavil božično drevesce," je dejal.  

Smreke so bile sicer vedno prisotne v dekoraciji naših božičnih ambientov, vendar niso bile tako bleščavo okrašene z okraski in lučkami, pač pa so manjše smreke obesili pod strop, da so visele z vrhom navzdol. "Poleg tega je treba omeniti, da so bivalno okolje okraševali tudi z ostalim zimzelenim rastlinjem, kar je predstavljalo ponovno prebujanje narave, novega rojstva. Vse je povezano s tem, da se začenja novo obdobje," je povedal.

Dodal je, da je nekoliko ironično, da naj bi se obdobje začenjalo zimzelenim rastlinjem, v današnjih razmerah pa je vse precej umetno. "Lučke, elektrika,  plastika, tudi smreke smo zaradi tako imenovanega varčevanja z drevesno biomaso zamenjali s plastičnimi," je dejal.

"Božič je bil vrsto stoletij tudi začetek novega leta in ne samo Kristusovo rojstvo. To pomeni, da so se naši davni predniki ravnali po soncu. Sonce se je v tem obdobju spet začelo rojevati. Gre za ponovno rojevanje svetlobe," je dejal sogovornik in pojasnil, da dnevi od 21. decembra spet postajajo nekoliko daljši.  

Božično darilo ali božični dar?

A kljub temu so božična drevesca vseeno čarobna, saj se na božično jutro pod njimi pojavijo darila. Bogataj pravi, da je božično obdarovanje sicer staro že več stoletij, a da takrat ni bilo govora o darilih, pač pa o darovih. "To je velika razlika. Govorimo o simbolnem daru, ki je imel sporočilo," pravi. 

Pojasnil je, da božič na slovenskem nikoli ni bil "kostumiran" Božiček, kot ga poznamo danes, pač pa je šlo za "nevidno silo" – za člana družine, ki je na mizo med zbrane vrgel pest orehov, lešnikov ali suhega sadja. "Sem pa tja so dobili tudi kakšne krušne hlebčke. In so bili srečni, da so lahko ugriznili v hlebček. Danes pa na tem področju pretiravamo," je prepričan in pojasnil, da najprej z božičnimi, nato pa še z novoletnimi darili izkazujemo dejstvo, da smo izrazito potrošniška družba. 

"So pa še vedno izjeme, ki znajo še vedno zelo kulturno in duhovno poglobljeno pripraviti obdarovanja," je dejal in dodal, da odrasli s svojim zgledom vplivajo tudi na mlajše. 

Jaslice pogosto postavljajo tudi neverujoči

V tem obdobju je značilno tudi postavljanje jaslic, zlasti pri tistih, ki jim to nekaj pomeni. "Čeprav imamo v sodobni slovenski družbi tudi primere, da so ljudje popolnoma neverujoči, jaslice pa postavljajo," pravi in pojasnjuje, da so tradicijo verjetno prevzeli po starih starših, ali pa jih otroci vidijo pri sovrstnikih in si jih želijo tudi sami postaviti.

Zgodovinsko so sicer jaslice na Slovenskem najprej postavljali v cerkvah, potem v kakšnih graščinah premožnejših, množično pa se je kultura postavljanja prizorišča Kristusovega rojstva uveljavila šele ob koncu 18., predvsem pa na začetku 19. stoletja, razlaga sogovornik. 

"Tako že v 19. stoletju lahko rečemo, da je Slovenija ena izmed značilnih jasličarskih dežel v Evropi," pravi Bogataj. Pojasnil je, da je iz gradiv razvidno, da imamo vse tipe jaslic, ki jih v svetu poznamo: takšne, ki so del kulturne dediščine in so shranjene v muzejih in zasebnih zbirkah pa tudi tiste, ki jih v Sloveniji še vedno postavljamo. Spomnil je, da imamo v Sloveniji v Brezjah na Gorenjskem celo muzej jaslic. 

V zadnjem času je pogosto tudi postavljanje jaslic na prostem, priljubljene pa so tudi žive jaslice. Bogataj pojasnjuje, da se je neka vrsta živih jaslic pojavila že ob samem začetku jaslične kulture. Kot pravi, so z jaslicami prvi v Evropi začeli Portugalci, kjer je bila navada, da so v jasli položili lutko otroka. "Ljudje so lutko vzeli v naročje in na ta način podoživljali Kristusovo rojstvo. Brez zunanje materialne opore ljudje težko doživljajo neke duhovne poglobljene razsežnosti določenega obreda," pravi. Kasneje je lutko zamenjal cel nabor ljudi.