V Shirazu ne točijo shiraza

Potem se zgodba vleče naslednje tri ure. Bog ne daj, da jih kaj povprašaš o njihovih belih porokah, takrat se vrnejo 1000 let nazaj in se v velikem časovnem loku izognejo vprašanju o porokah med prostitutkami ter njihovimi strankami.

Teheran je skoraj 10-milijonsko mesto in temu primerni so tudi prometni zamaški, onesnaženost zraka je obupna, kljub temu, da je liter bencina sedem centov, večino avtomobilov poganja plin – ta je namreč še cenejši. So neizprosni vozniki, ki menjajo pasove na žive in mrtve. Kar velikokrat tudi je posledica brezglavega norenja. Smrt, namreč. Prvi dan smo tako ostro vzeli ovinek, da se je ubogi motorist za nami povzpel na zadnje kolo. Kot divji vranec na kobilo. Glasno sem zavpila, taksist pa hladnokrvno odmahnil z roko in pognal svojih nekaj konjev pod pokrovom motorja v galop skozi neskončne ulice glavnega mesta. Mesto obdajajo grozdi nikoli naseljenih nebotičnikov, ki onemogočajo prezračevanje mesta in smog pritiska pokorne glave še nižje. Menda investicija njihove vojske.

Naj vam predstavim našega lokalnega vodiča Sajjada. Klicala sem ga birmanček in ga naučila vse napačne besede. Kar je bilo popolnoma skregano s tarufom, njihovimi pravili lepega obnašanja in govorjenja. Vsak Iranec te bo namreč povabil  domov na kosilo, kar pa še ne pomeni, da resno misli. Čeprav ga vljudno zavrneš, bo ponudbo ponovil vsaj dvakrat. Imeti moraš polne žepe dobrih izgovorov in tako se vsaj trikrat poigrata, dokler se eden ne preda. Na koncu nihče ne ve, kdo je v resnici mislil resno in kdo je bil samo vljuden oziroma čigava žena je res obupna kuharica.

Sajjad nas je na dolgih poteh čez puščavsko planoto zabaval s pripovedovanjem zgodb. Pred nekaj leti je po Iranu vodil bogatega Kitajca. Skupaj sta obiskala Kašan, mesto čudovitih vil z notranjimi dvorišči, vrtovi polnih rož in granatnih jabolk, fontanami in obokanimi terasami. Skrite pred truščem mesta in zgrajene v zemljo so bogate lastnike čuvale na varnem in hladnem. Stari Perzijci so se, namesto da bi se svaljakali po diskotekah, raje zbirali v hamamih, starodavnih kopališčih. Mozaiki, poslikave, svetlobni jaški so kopališču dajali občutek harmoničnosti in miru. Tam so se zbirali, diskutirali, imeli piknike in predvsem so se tam rojevale čenče. Izmenjali so vse lokalne trače, vaške skrivnosti in včasih so koga tudi "fentali". Sicer so hamam obiskovali moški in ženske ločeno, kar je bilo še najboj praktično, saj težko opravljaš moža, medtem ko on leži v istem čebru.

Pot ju je vodila v Isfahan, najlepše mesto v Iranu, ki se razteza okrog drugega največjega trga na svetu, Naqs-e-Jahan. Mesto iz pravljice se ponaša s sloganom, ki bi jim ga zavidalo vsako malo večje mesto: "Isfahan je pol sveta." Mesto je v 16. stoletju za prestolnico dinastije Safavidov izbral šah Abas, uvozil je armenske mojstre, ki so bili znani kot odlični rokodelci in prodajalci. Mesto je še danes brbotajoča reka ljudi, ki se zliva skozi bazar in se ji ves čas mudi.

Po Isfahanu je Sajjad pospremil svojega Kitajca na letališče, on pa mu je postavil vprašanje zlate ribice, na katerega ima vsak od nas že od nekdaj pripravljen odgovor: "Kaj si želiš? Lahko ti uresničim eno željo." Sajjadovi možgani so začeli poganjati in preračunavati, bonton mu ni dovolil planiti na zlate palice in "kufer" denarja. Novega avta tudi ni upal izpostaviti, zato je v prazno odpiral usta. Prijazni popotnik mu je pomagal z nasvetom: "Bi prišel k meni v London in se naučil angleško?" Veselo sta nazdravila s čajem in Sajjad mu je na letališču pomahal na skorajšnje snidenje – iz katerega nič ni bilo, saj Sajjadu v Dubaju niso odobrili vize in ves poklapan se je vrnil domov. Brez zlatih palic, brez vreč denarja, brez novega Land criuserja, niti zlate ribice ni dobil. Je pa čez nekaj časa dobil nakazilo na bančni račun. 10.000 evrov posojila za popotniški hostel.

Sajjad je danes izjemno priljubljen vodič po Iranu, ima hostel za deset oseb z eno kopalnico, linolejem na kuhinjski mizi, velikim ameriškim hladilnikom in čistilko Zuhro.
10.000 evrov je že zdavnaj vrnil, a prijazna gesta skrivnostnega Kitajca je njemu in njegovi družini za zmeraj spremenila življenje na boljše. Njegov hostel stoji v Yazdu in ima pogled na trg s čudovito mošejo. V hostlu so dekleta lahko brez rut, takoj ko  stopijo na balkon, si jo znova nadenejo, saj nikoli ne vedo, za katerim vogalom oprezajo špijoni. In bog ne daj, da te dobijo s steklenico na črnem trgu drago preplačanega domačega žganja ...

Iz Yazda pot vodi v puščavo Dasht-e-Kavi, ne ravno največjo na svetu, a vseeno dih jemajočo puščavo sredi iranskega platoja. Pot do tja je bila peklenska in vsaj dve popotnici sva prav-nič-damsko preklinjali, ko se je star džip pognal na goro iz peska in potem glasno zarohnel v prosti pad na drugo stran. Dokler niso ugotovili, da je zadnje levo kolo pritrjeno samo še z enim vijakom, šest smo jih pa "usjali" na poti. Nadomestni džip nas je proti popoldnevu pripeljal na izsušeno slano jezero sredi oranžnih sipin, kjer so nam hipstersko kosmati vodiči postavili tabor.

Sončni zahod smo opazovali na vrhu sipine, sonce je tonilo za obzorjem, bose noge sem zakopala v pesek in odprla srce. Ponoči je bilo zverinsko mrzlo, v šotoru sem spala v smučarskem kombinezonu, dveh spalnih vrečah, s kapo na glavi. Drug dan nam je na poti nazaj proti Yazdu olupilo še drugo gumo in spet nas je reševal pogumni štirikolesnik, ki je kar letel s sipine na sipino.

Nesreče na sipinah niso nič presenetljivega. Objestnost, neznanje in varljivo napihani hribi so mnogokrat past in konec potovanja. Kar se je skoraj zgodilo junaku Sajjadove naslednje zgodbe.

V njegov hostel je lani prišel Indijec, doktor medicine, ki si je pred poroko, službo in drugim balastom, ki ga prinese življenje odraslega in odgovornega zdravnika, privoščil potovanje po Iranu. Pred odhodom domov je Sajjada prosil, če mu gre na avtobusno postajo po avtobusno karto za vožnjo do letališča.

Ura odhoda se je bližala, a Indijca ni bilo od nikoder. Sajjad ga je iskal povsod, klical na "štacjon", v bolnišnice, mrtvašnice, a dedca ni bilo nikjer. Ponoči je blodil po ulicah, ga klical, vzela ga je iranska noč. Drug dan je šel na streho popravit anteno in zagledal razbito strešno okno. Previdno je pogledal v svetlobni jašek, ki ga je prekrivalo razbito steklo in v kleti, 15 metrov nižje, zagledal dve negibni nogi! Ubogi Indijec je šel na streho delat selfi, stopil na steklo in padel v klet, kjer je skoraj dva dni nezavesten ležal.

Prišli so reševalci in ga odpeljali v bolnišnico, Sajjada pa na policijo, osumljenega, da ga je porinil skozi okno. Na srečo so varnostne kamere pokazale, da je Indijec sam zlezel na streho, fotografija na telefonu pa izbuljene oči presenečenega moškega med padanjem v globino.

Na celotnem potovanju po Iranu smo "na šverc" spili dve steklenici dragega cenenega vina, zato smo po Šhirazu blodili po ulicah in iskali tajno vinarijo, da si pred potjo proti domu privežemo dušo in splaknemo prah iz grl. Iskali smo ga po neskončnem bazarju, polnem dišečih začimb. Zlatega nakita. Svilenih in volnenih preprog. Poldragi kamni so se lesketali in vse je dišalo. A ne po vinu. Dišalo je po cimetu, sveže mleti kurkumi, klinčkih in meti. Velike vreče praženih pistacij, lešnikov, mandljev in orehov so zapirale poti cizam, s katerimi so na stojnice vozili velike bale blaga, prepletene z zlatimi nitmi.

Res je bilo kot v 1001 noči. Le vina ni bilo. Ker v Shirazu pač ne točijo shiraza. Se pa njihove vinske trte prepletajo po vsem svetu. Kot so se spletle vezi med nami in Iranom. Njihovo zgodovino, ki dela deželo tako zelo posebno in njihovimi ljudmi, ki ti s svojo toplino ukradejo dušo.

ZANIMIVOST ALI KAJ VSE ŠE LAHKO DOŽIVITE V IRANU

Alkohol v Iranu

Alkohol je v Iranu prepovedan. Sicer sem se ob odhodu poigravala z mislijo, da s sabo pretihotapim kak deci viljamovke, a sem misel opustila. Če je prepovedano, je pač prepovedano. Če moram nositi ruto in dolge rokave, jih pač bom. To je del njihove kulture in v znak spoštovanja jo bom upoštevala. Pa tudi ne želim si imeti prebičanega hrbta. Poletje je že za vogalom.

Se pa seveda v Iranu da kupiti alkohol, le veze potrebuješ. Trenutno je aktualen sistem "šifra". Pokličeš na tajno številko, dobiš šifro, to šifro pošlješ preprodajalcu, on ti pa pove, kje se dobita. Zadnji trenutek te pokliče in spremeni lokacijo in potem ti v temni ulici preda steklenico alkohola. V resnici je to kar splošno uveljavljen sistem, ki niti ni tako zelo skriven. Se pa govori, da ga poganja sama policija, zato tudi nikogar ne ujamejo ... Če ga sploh lovijo.

Bela poroka

Bela poroka je začasna poroka med moškim in žensko, da ne živita na koruzi, saj islam tega ne dovoljuje. Po koncu bele poroke se lahko z drugo poroči vsaj tri mesece kasneje, ko dokaže, da njegova prejšnja ni noseča.

Lovilci vetra

Lovilci vetra so visoki stolpi, ki se dvigajo nad hiše in skozi eno, štiri, osem ali še več odprtin lovijo veter. Vroč zrak se spusti navzdol, kjer se nad kanalom vode, fontano ali vodnjakom v hiši ohladi in zaokroži po hiši. Največ lovilcev vetra, ki so čudovit simbol perzijske arhitekture, najdete v mestu Yazd, kjer temperature poleti presegajo 40 stopinj Celzija.

Isfahan je pol sveta

Ko je leta 1587 šah Abas Veliki postal vladar Perzije v obdobju dinastije Safavidov, je izbral Isfahan za glavno mesto. V obdobju njegove vladavine, so v mestu zgradili 162 mošej, 48 šol, 273 hamamov, mostove, parke, zato se je mesta prijel slogan: "Isfahan je pol sveta."

Stolpi tišine

Stolpi tišine so iz mesta umaknjene utrdbe, zgrajene v bližini gora, kjer domujejo ujede. Za stolp in njegove mrtve obiskovalce sta skrbela dva izobčenca, ki sta živela pod utrdbo. Njuna naloga je bila, da sta poskrbela za nebeški pokop. Pokojnika sta pustila na vrhu stolpa, mu na prsa položili kos kruha in poleg spustila psa. Če je pes vzel kruh s prsi, je bil pokojnik res mrtev, če se mu ni upal približati, potem mogoče ni bil. Kaj je bilo potem, ne vem. Bi bilo pa res grozno, če bi te ujede živega pojedle.

Če je pes vzel kruh, so truplo pustili na vrhu stolpa in ujede so začele svojo gostijo. Po šestih do sedmih urah se je pojedina končala in kosti so pometli v jašek na sredini. Ko je bil poln, so ga polili s kislino in naredili prostor za nove. Kosti.