Na vlak in z berglami nazaj na avtobus, da bi videli vnuke plesati

Štefka, ki se je povzpela na mojo levo stran na betonskem podstavku ob vhodu v podzemno garažo na Kongresnem trgu, si pride četvorko v okviru maturantske parade ogledat vsako leto, čeprav ne pozna nikogar, ki pleše. Se takrat spominja svojih srednješolskih časov? "Predvsem to, ja, še kakšna solzica kdaj pride," prizna. Sama je hodila na Ekonomsko srednjo šolo v Ljubljani: "Na Prešernovi, takrat Roške še ni bilo. In to je bil takrat ves naš svet," se spominja. "Nismo bili vedno zelo odgovorni, ampak smo pa zdelovali," smeje doda. V razredu jih je bilo skoraj 30, a imeli so le dva fanta. "Ampak krasna fanta," hitro pristavi. Stikov niso povsem izgubili – še dandanes, ko šteje že 70 let, gre skupaj z dvema sošolkama vsako leto na izlet v Bovec.

Podoknica za učitelje

Na moji desni pa stoji gospa Mira, ki v plešoči množici s pogledom išče vnukinjo Laro z bežigrajske gimnazije. "Ona niti ne ve, da sem tukaj, njena mama mi je povedala, da pleše, pa sem jo želela videti." Sama je hodila na gimnazijo v Novem mestu in tudi ona ima na srednješolske čase lepe spomine: "Kar strese me, ko se spomnim," je ganjena. Konca šolanja takrat seveda še niso proslavljali z organizirano četvorko, ampak na zelo izviren način: "Pri nas je bilo malo drugače kot v Ljubljani. Za večino profesorjev smo vedeli, kje živijo, in smo jim šli zapet pod okno. Bili so zelo veseli, prišli so dol ter nam prinesli sok in piškote," opisuje pristne medosebne odnose tistega časa.

Na mesto, kjer je prej stala gospa Štefka, stopi Jana z mobilnim telefonom v rokah. Njen sin Kris se s četvorko poslavlja od šolanja na Gimnaziji Ledina. "Prišla sem samo pogledat in šibam naprej. Tale četvorka se je začela nekaj let po moji maturi, zato mi je toliko bolj všeč, da jo lahko doživi vsaj sin," pove, ko s kamero lovi pisane utrinke na Kongresnem trgu.

Še višje od vseh nas pa stoji Martin, ki je stopil kar na enega izmed stebrov ob robu parka. "Zato, da imam dober pregled, z vrha se bolje vidi," se smeji, medtem ko štrli iz množice. "Lep dogodek je, spomni me na moje mlade dni. Ko se je plesalo še na Titovi oziroma Slovenski ulici, sem šel gor na ploščad na Ajdovščini, kjer je bil zelo dober razgled. Ko sem danes videl, da se tukaj slabše vidi, sem stopil na steber in učinek je enak," pojasni.

In tako mu je res uspelo, da je med nepregledno množico uzrl svojo hčer Manco z bežigrajske gimnazije. "Ampak se skriva, ni nama hotela povedati, kje bo. Prišla sva inkognito," se smejita skupaj s soprogo Mojco, preden odhitita nazaj v službo. "Ali naju boste izdali?" še smeje navržeta. "Seveda vaju bom," odvrnem. Kajti Manca je lahko vsekakor ponosna na svoje energične starše, ki so želeli biti vsaj od daleč prisotni pri enem izmed mejnikov  njenega odraščanja.

Z vlakom tako na svoj maturantski ples kot na vnukinjino četvorko

Enako kot Zala naš pogled pritegne mirna gospa s prikupnim rožnatim klobučkom. "Sem se zaščitila pred soncem, ko sem šla na pot," pove. Gospa Martina je namreč v Ljubljano prišla z vlakom iz Velikih Lašč, da bi videla svojo vnukinjo. Sama je maturirala pred 57 leti, obiskovala je gimnazijo v Kočevju in vlak je pravzaprav povezan tudi s praznovanjem njenega konca šolanja. "Takrat smo šli v hotel, malo pojedli, se malo poveselili, potem pa smo morali domov, saj smo bili vezani na odhod zadnjega vlaka. In ni bilo druge možnosti, kot da pač odidemo takrat, ko je bil čas za odhod," pripoveduje. Potem telefonira vnukinji, ali ima čas, da bi jo prišla pozdravit.

"Vem, da ji to veliko pomeni, meni pa tudi," pove Zala, ko objame babico. Za četvorko so sicer vadili v šolski telovadnici, štirikrat so imeli po dve uri vaj. Sama jo je sicer odplesala že dvakrat, tako na svojem maturantskem plesu kot na tistem na Gimnaziji Poljane, saj tam šolanje zaključuje njen fant. Za dijaki sta sicer precej težki dve leti, saj je v njihovo srednješolsko življenje posegla epidemija covida-19, ki jih je odrezala od šolskih klopi, druženja s sošolci in mladostniških zabav: "Kar se tiče pouka, je bilo težko, saj šolanje na daljavo definitivno ni enako. Tudi sicer nam ni bilo lahko, ampak smo vseeno ohranjali stike. Uporabljali smo aplikacijo Discord, s pomočjo katere smo se pogovarjali. Ko smo se spet smeli zbirati, smo se v petek zvečer dobili vsaj v parku," se spominja.

Zdaj jo čaka vpis na Fakulteto za matematiko in fiziko, računa tudi na študentsko izmenjavo v tujini, še prej pa bodo seveda na vrsti počitnice: "Teh se res veselim, komaj čakam, da odpišemo maturo, saj imam že veliko načrtov. Malo bom delala, malo potovala. Vem, da bodo to najdaljše počitnice, pa tudi najbolj brezskrbne," se veseli. Obljubi, da poleti ne bo pozabila niti na babico. Še enkrat jo objame in steče nazaj k sošolki. 

Covid odnesel dve paradi

Na mojih nogah pristane pljusk vode, ki ga je Lia namenila Luki, sošolcu z Gimnazije Ledina. Po odplesani četvorki je namreč napočil čas za plesne ritme, ko so si mladi dali duška, vroč majski dan pa je bilo vseeno treba tudi ohladiti. Pridružijo se jima še ostali sošolci. Živa pravi, da jih je med covidno zaporo občinskih meja pogrešala, saj je sama iz Ribnice. "Ko smo spet lahko, smo proslavili, tako da smo šli v Cirkus, razredno," Luka opisuje, kako so se vsi skupaj dogovorili za večer v enem izmed ljubljanskih klubov.

Preden se vsi skupaj odpravijo na pijačo v bližnji lokal, Tia še pove, da jim maturanti preteklih dveh generacij kar malo zavidajo, saj so sami ostali brez majske zabave na ulicah slovenskih mest. Luka pa doda, da se bodo za kakšen izlet vseeno dogovorili tudi zdaj, ko ne bodo več sošolci: "Tisti, ki smo bolj za žur, bomo šli verjetno v Zrće," napove poletno zabavo v priljubljenem hrvaškem letovišču na Pagu.

Z berglami v mesto, da bi zaplesala z vnukom

Ko že zapuščamo Kongresni trg, našo pozornost pritegne še ena pojava. Čeprav je gospa že starejša in le počasi hodi s pomočjo bergel, ima oblečeno zeleno majico z logotipom letošnje maturantske parade, okoli vratu pa ji visi še piščalka. "Iščem vnuka Tima, pa ga ne najdem. Bergle bi dala stran in šla plesat z njim," ognjevito pove. Plesa bi si babica Emilija vsekakor zaslužila. 

Že zjutraj je šla namreč po opravkih na ljubljansko tržnico in se vrnila domov v Šiško: "Potem pa mi je soseda rekla, da bo opoldne v mestu maturantski ples. Hitro sem skočila na avtobus in se vrnila sem." A svojega vnuka s šentviške gimnazije ni našla. "Včasih so imeli zastave in je bilo vse lepo razvidno. Vnukinja Niki je takrat plesala tamle na križišču Šubičeve in sem jo takoj našla," se priduša. 

Danes 84-letna Emilija se nato začne spominjati svojih šolskih dni, ki pa so trajali manj časa, kot bi si želela. "Leta 1945 se je končala vojna in nato sva šla s Karlom, bratom dvojčkom, v prvi razred. V šolo sva hodila na Otočcu, nisva imela kaj obuti in obleči. Mama in stric sta naju na hrbtu nosila v šolo. Potem smo imeli revijo Ciciban in sem popoldne hodila delat na polje za tistih nekaj dinarjev, da sem si ga lahko kupila. Tisti, ki so imeli doma kmetijo, so lahko s sedmim razredom ostali doma, mi, ki je nismo imeli, pa smo morali v šolo hoditi vseh osem let. Ampak mi ni nič žal, jaz bi šla še naprej v šolo, ampak mama ni imela denarja, da bi me vzdrževala," pripoveduje več desetletij pozneje, ko je brezplačno šolanje nekaj samoumevnega. In babica Emilija je presrečna, da si lahko danes vsi trije vnuki privoščijo tisto, česar si sama ni mogla.