V Sloveniji živi 17 Krst, 576 Duhov in pet Groz

V Sloveniji smo noč čarovnic začeli praznovati v 90. letih po vzoru zahodnoevropskih držav in ZDA. In čeprav tega "festivala groze" najbrž nikoli ne bomo tako zelo ponotranjili, kot so ga Američani, je ta 31. oktober tudi v marsikateri slovenski družini malce poseben in drugačen dan. Vse bolj tudi pri nas ljudje krasijo domove z motivi noči čarovnic, med katerimi so najbolj prepoznavne izrezljane buče, čarovniški klobuki, pajki in pajčevine, duhovi in podobno. 

Laterna iz buče z izrezljanim strašnim izrazom je eden tistih simbolov noči čarovnic, ki se je tudi pri nas najbolj prijel. Ljudje jih postavljajo pred vhodna vrata, na okna ali balkone. Najbrž se je ta običaj prijel tudi zato, ker tudi v Sloveniji v tem letnem času ne manjka buč. Tradicionalno sicer v Sloveniji buče pridelujemo predvsem za prehranske namene, vse bolj pa tudi za okrasne namene. Sicer smo po podatkih Statističnega urada (SURS) lani pridelali 1973 ton buč za olje, 364 ton buč smo izvozili, uvozili pa 582 ton.

V Sloveniji živi 17 Krst, 576 Duhov in pet Groz

Na to, da so buče od nekdaj del slovenske tradicije, nakazuje tudi priimek Bučar, ki ga nosi kar 841 prebivalcev, 12 prebivalcev se piše Buč. 149 ljudi pa živi v kraju Buče, ki se nahaja v občini Kozje v savinjski statistični regiji. 

Za noč čarovnic se posamezniki radi našemijo v strašljive in grozljive like, najpogosteje kar v čarovnice z dolgim klobukom, bradavico na nosu in nepogrešljivo metlo. Teh smo lani uvozili skoraj 160.000, izvozili pa le okoli 13.000. 

Zombiji, okostnjaki, duhovi in krste so prav tako pogost motiv najstrašnejše noči v letu. Pri nas očitno s krstami ne bi smelo biti težav, saj jih izdelamo kar precej. V letu 2019 smo iz Slovenije izvozili skoraj 65.000 lesenih krst. Pa ste vedeli, da Krste tudi živijo pri nas? V Sloveniji namreč živi kar 12 prebivalcev in pet prebivalk z imenom Krsta. Sedem prebivalcev pa se piše Trugar.   

Sicer je v Sloveniji 576 prebivalcev s priimkom Duh, 280 prebivalcev s priimkom Strah, 258 prebivalcev s priimkom Noč, 242 prebivalcev s priimkom Smrtnik in pet prebivalcev, ki se pišejo Groza. 

Zadnjo čarovnico v naših krajih zažgali pred 319 leti

Dandanes priljubljen kostum ob noči čarovnic in pustu je svojo grozljivo podobo dobil v pravljicah in filmih. A v srednjem veku, ko je v Evropi potekal čarovniški proces, so bile za čarovnice pogosto razglašene ženske, ki niso nosile dolgih klobukov. V tistem času je bilo čarovništvo hujše kaznivo dejanje. Ženske, ki so jih obtoževali čarovništva in povezav z zlobnimi duhovi ter samim hudičem, so krivili za slabo letino, neurja in bolezni. Če so bile spoznane za krive, so jih sežgali na grmadah.

Na Slovenskem je prvi in tudi najbolj znan čarovniški proces potekal leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški. Najhujša preganjanja pa so bila v drugi polovici 17. stoletja. Kot zadnja čarovnica, ki so jo sežgali na Kranjskem, se je v slovensko zgodovino zapisala Ribničanka Marina Češarek. Čarovniški proces proti Marini je cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica začelo 1. aprila 1701. 

Ribničanka je bila stara 42 let, poročena s čevljarjem, mati šestih otrok in v času procesa naj bi pričakovala sedmega otroka. Obtožili so jo krivde za točo in škodo pri setvi. Po skoraj tednu dni ječe, mučenja in zasliševanj je še vedno trdila, da je nedolžna, zato so jo posadili na čarovniški stol. Na njem so obtožence, ki so vztrajali pri nedolžnosti, stiskali, raztezali, vili in žgali, dokler niso priznali krivde. Obtoženci so na koncu krivdo priznali že zato, ker je smrt predstavljala odrešitev od muk, ki so jih trpeli. Marina je po treh urah mučenja priznala, da je čarovnica. 

11. maja 1701 je sledila sodba po "božji postavi in cesarskih zakonih". Odpeljali so jo na morišče in tam s cesarskim mečem obglavili, njeno truplo pa vrgli na grmado in sežgali. 

Od kod izvira praznovanje 'noči čarovnic'?

Noč čarovnic oziroma v angleščini "halloween" ima svoj izvor v keltskem prazniku samhain. Kelti so ga praznovali 1. novembra, ki se po nekdanjih predstavah začne že s predvečerom. Verjeli so, da mrtvi na ta dan poslednjič pridejo v svet živih. Etnologi pojasnjujejo, da so Kelti čas samhaina razumeli kot obdobje, ko je lažje preiti meje med tostranstvom in onostranstvom. Tako so denimo verjeli, da je treba duhove, ki naj bi v tem času prišli na zemljo, pomiriti, da bodo ljudje in živina preživeli zimo. Zato so jim zunaj kot darove puščali hrano in pijačo.

Verjeli so tudi, da se v tem času na svoje domove vračajo duše prednikov. V ta namen so doma prirejali praznovanja, saj so verjeli, da se jih udeležujejo tudi te duše. V tem času so prižigali kresove in se oblačili v kostume, da bi s tem pregnali zle duhove. Pogosto so bili ti kostumi narejeni iz živalskih kož in glav. V maskah so hodili od hiše do hiše, deklamirali in v plačilo dobili hrano.

S prihodom Rimljanov na območje se je to praznovanje prepletlo s še dvema rimskima praznikoma, ki sta časovno sovpadala. Na koncu pa so poganske navade ob prihodu krščanstva združili s cerkvenim praznovanjem vseh svetih in vseh rajnih. Angleški izseljenci pa so praznik s seboj prenesli tudi v ZDA, kjer se je navada prijela in danes velja za enega najbolj priljubljenih praznikov Američanov.