'Čar je v tem, da pobegnemo od realnosti'

Ljudje smo že po naravi radovedna bitja. Zanimajo nas skrivnosti, reševanje ugank, misterijev in zločinov. Umor, ne glede na to, ali je pravi ali ne, je sam po sebi fascinanten. Če ga spremljamo pri poročilih, smo pretreseni, če o njem beremo v knjigi ali ga gledamo v filmu, pa je to zgolj način zabave.

"Za vsakim umorom namreč stoji vrsta vprašanj. Zanima nas žrtev, zanima nas storilec, zanimajo nas okoliščine. Sprašujemo se o motivu, načinu storitve, tem, kdo bi lahko kaj takega storil in ali lahko njegovo dejanje kakorkoli upravičimo. Če ni vse tako črno-belo in ne gre za dobro premišljeno, škodoželjno dejanje, se sprašujemo, kako bi v takem primeru ravnali mi. Če gre zares, razmišljamo o bolečini, ki jo čutijo sorodniki žrtve, in iščemo potrditev, da smo varni in da se kaj takega ne more zgoditi nam. Ko gre za fikcijo, vsa ta vprašanja zgodbo naredijo razburljivo in skrivnostno. Ko gre za realnost, razburljivosti ni, vprašanja pa ostanejo." Tako človeško obsedenost z zločini pojasnjuje kriminalistični in forenzični psiholog Paul G. Mattiuzzi.

V skladu z njegovimi pojasnili ni presenetljivo, da se ljudje vse bolj navdušujemo nad interaktivnimi gledališkimi predstavami, kjer imamo možnost, da sokreiramo njihov konec, murder mystery dogodki, kjer poskušamo razvozlati umor ali se trudimo pobegniti iz zaklenjene sobe, zapora ali ladje duhov. T. i. igre "real life" postajajo vse bolj priljubljena oblika zabave in sprostitve, pri kateri lahko preizkusimo svoje znanje, veščine in logiko razmišljanja – v sicer umetno ustvarjenih, a še vedno nepredvidljivih situacijah, in se hkrati še zabavamo ob zavedanju, da nič ni tako, kot se zdi.

O dogodkih murder mystery smo že pisali, utrinke z ene od takšnih večerij si lahko pogledate v spodnji fotogaleriji in pripetem videoprispevku:

Sensperience – napeta igra v vaši glavi

Novost v Sloveniji in nekaj, kar presega tako gledališče kot dobro poznane igre pobega (escape rooms), je sensperience. "Ni gledališče, ni escape room in ne hiša strahov. Je napeta igra, ki se dogaja v vaši glavi. Ni ugank, ni šifer in ni napačnih odločitev. Prišli boste, se potopili v udoben stol, si nadeli prevezo na oči in pobegnili od resničnega sveta," pojasnjuje Nataša Potočnik, soustanoviteljica in kreativna direktorica Escape room Enigmariuma.

Potreba po tej "najgloblji igralni izkušnji, ki jo lahko doživite v Evropi", se je po njenih besedah pojavila, ker je slovenski prostor v zadnjem času postal prenasičen z escape roomi. "V nekaterih sobah smo šli celo tako daleč, da je investicija v prostor, opremo in tehnologijo tako visoka, da se ob prenasičenosti slovenskega trga že ne izplača več. Zato je treba iskati nove, sveže pristope in nenehno inovirati. Ne moreš biti prvi, če slediš."

Igra sensperience je namenjena dvem do petim igralcem, traja pa 90 minut. Ves čas sedite na stolu s prevezanimi očmi. "Voditelj igre bo postal vaš vodič in vaše oči in bo vaši ekipi pomagal, da se boste z vprašanji in glasovnimi ukazi lahko premikali, videli in občutili svet, v katerem se boste nahajali. Na to, da ne vidite, boste v hipu pozabili. Slišali boste zvoke, vonjali vonjave, občutili dotike, uporabljali predmete in se v njej srečevali z živimi igralci. Le od vaših odločitev bo odvisno, kaj se bo zgodilo – tako kot v resničnem življenju."

Koncept igre so zasnovali ruski vojaški psihologi za premagovanje posttravmatičnih stresnih motenj (PTSD) ter preigravanje kriznih situacij, zato boste zagotovo občutili močne emocije in naval adrenalina. "Doživetje bo zato tako realistično naslikano v vaši glavi, da boste o tem z navdušenjem govorili še tedne. Si upate pobegniti od resničnosti in zaživeti v vaši domišljiji?" sprašuje Potočnikova in zagotavlja, da je nepozabna pustolovščina 100-odstotno zagotovljena.

'Ne gre za pobeg iz sobe, gre za pobeg od realnosti'

Sobe pobegov so sicer v zadnjih treh letih kot požar zajele svet in postale ena najhitreje rastočih turističnih dejavnosti. Slovenija je prvo dobila leta 2014, danes jih 28 različnih ponudnikov ponuja vsaj 56.

Za kaj gre? Ekipa dveh do petih prijateljev, sodelavcev ali družinskih članov mora – v resničnem prostoru in v omejenem času – odkriti skrivne namige, dešifrirati šifre, razrešiti raznolike uganke, predvsem pa logično razmišljati, komunicirati in sodelovati. In zakaj je to tako zabavno? "Preprosto: če greš v kino, sediš in pasivno opazuješ junaka v akciji na platnu – v sobah pobega pa si ti v glavni vlogi, ti si tisti junak, od katerega je vse odvisno. In če k temu dodamo še dobro družbo, ravno prav težke in raznolike naloge, pri katerih lahko vsak pride na svoj račun, skrivnosten ambient, časovni pritisk in gamemastra, ki lahko pomaga s kakim namigom, je ni skupine, ki po uspešnem pobegu ne bi iz sobe odšla nasmejana," pojasnjuje Potočnikova.

Na začetku sicer je malce negotovosti, opozarja, stopiti morate iz svoje cone udobja. "Marsikoga je strah, da mu ne bo uspelo ali da ne bo izpadel dovolj pameten, a strah je povsem odveč. V resnici je vse povsem logično in zadošča osnovnošolska matematika. Nekatere skrbi, kako bodo zdržali eno uro brez telefona, druge klavstrofobija. Tudi ta bojazen je odveč: igra se ne odvija v majhnih sobah, temveč  v prostornih meščanskih stanovanjih, na telefon pa se sploh ne boste spomnili. Bistvo vsega je, da v igri res 'padete noter'. Napeta zgodba in dramaturški lok vas držita v napetosti do zadnje sekunde. Vam bo uspelo ali ne? Ko se vam že zdi, da bo šlo, se nekaj še dodatno zakomplicira in vloga gamemasterjev, ki preko kamer spremljajo vašo igro (ne snemamo), je, da priskočijo na pomoč ravno v pravem hipu, da vam bo uspelo rešiti misijo. Tako nastane nepozabno doživetje. Čar je v tem, da ne gre za pobeg iz sobe, gre za pobeg od realnosti."

Na skupščini gospodarskega interesnega združenja escape room dejavnosti, katerega direktorica je Potočnikova, so se po tragediji na Poljskem, kjer je zaradi požara umrlo pet najstnic, odločili, da vrata sob pobega ne smejo biti zaklenjena v nobenem primeru.

Ena ura, ena soba, ena ekipa, en cilj

Prva ideja escape rooma se je pojavila leta 2007 na Japonskem (založniško podjetje se je odločilo, da bo svoje bralce zvabilo od doma na druženje v sobo, kjer bodo skupaj reševali uganke), a pravi razcvet se je zgodil v jugovzhodni Evropi. Prva soba koncepta "ena ura, ena soba, ena ekipa, en cilj" je bila pred sedmimi leti odprta na Madžarskem, sledile so Srbija, Češka in Slovenija.

Prve sobe so bile entuziastični projekti, predvsem uganke in ključavnice, pogosto prirejene kar v domači dnevni sobi. V tem času sta koncept spoznala tudi snovalca Enigmariumovih sob pobega Nataša Potočnik in Peter Arčon, ki sta septembra 2014 zasnovala izvirno sobo pobega v Ljubljani. "Pritegnili smo strokovnjake različnih področij, sam koncept pa smo nadgradili z unikatno zgodbo, ugankami in gadgeti, ki jih ni bilo mogoče videti drugod. Pomembna novost je bil tudi sistem slikovnih namigov, ki so omogočili precej višji 'escape rate', kot pravimo v stroki, – število uspešnih pobegov, kot je bilo v navadi drugod."

Danes smo Slovenci po svetu znani kot pionirji te dejavnosti in izvrstni kreatorji izvirnih iger pobega. "Iz sobe smo pobegnili tudi mi – razvili smo igre, ki potekajo po mestnih ulicah, iz snega smo zgradili Escape Igloo, igrificirali muzejski eksponat v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, z igro oživili zidove gradu Svetvinčenatu in obudili zmaja na Ljubljanskem gradu." Pomembno pa je, poudarja Potočnikova, da so sobe dobro zasnovane. "Narobe zasnovane sobe pomenijo slabo izkušnjo, in nekdo, ki bo prvič odigral igro, v kateri ne bo videl smisla, te igre najbrž ne bo igral nikoli več."

Treniranje vlomilskih veščin in ropanje bank

Poleg tega smo Slovenci tudi odlični in zavzeti igralci igre pobega, kar dokazuje prepričljiva zmaga slovenske ekipe na prvem mednarodnem tekmovanju v "escape room" panogi Red Bull Mind Gamers 2017.

Uspeh pa se ne meri samo s časom, ki ga igralci potrebujejo, da pridejo iz sobe, šteje tudi število namigov, ki jih je ekipa potrebovala. "Najhitrejši tako igro rešujejo med 40 in 50 minut, najdaljši igralni čas (uro in pol) pa ima ekipa, ki jih je posebej prosila, naj jim ne dajo prav nobenega namiga," pojasnjuje naša sogovornica.

"Najbolj nenavadna ekipa, kar smo jo do zdaj videli v escape roomu, sta bila dva možakarja, ki nista želela niti navodil niti pomoči gamemastra. Povedala sta, da bosta sobo reševala po svoje. Ko sta zatrdila, da ne bosta uporabila nobene sile, smo ju spustili v igro. Na veliko začudenje ekipe, ki ju je spremljala prek kamer, sta se sklonila vsak k svoji ključavnici, jo prislonila k ušesu, malo zavrtela in – hop –  ključavnica je bila odprta. Na podobne načine sta si odprla pot do zadnjega ključa, za kar sta potrebovala le dobre pol ure. Na koncu se nikakor nista želela fotografirati, kar je potrdilo naše sume, da sta gospoda morda prišla malce trenirat svoje vlomilske veščine."

Še bolj zabavna je zgodba iz Amerike, kjer so vlomilci vdrli v lokal, označen z napisi 'banka'. "Do trezorja jim ni uspelo, ker je šlo v resnici za escape room. Čeprav bi jim uspelo rešiti vse uganke in priti do sefa, bi v njem našli le 'igralni denar' in ne pravega, a jih je volja že prej minila. Le kaj so si mislili?"

Bi pobegnili iz zapora?

Še korak dlje od sob pobega so šli na Nizozemskem. Ustanovitelj podjetja Real Life gaming Rik Stapelbroek je v enem od tamkajšnjih praznih zaporov zasnoval prav posebno igro z imenom Prison escape (Pobeg iz zapora). Kot pove že ime, v tej igri 400 tekmovalcev zaprejo v pravi zapor, ki je še pred dvema letoma obratoval.

"V njem je še vedno nameščenih 400 kamer, obdajajo ga bodeča žica in zapahi. Ambient ne bi mogel biti bolj realističen," opisuje Potočnikova, ki je bila med tekmovalci. 

"Najprej ti preberejo pravice. Nato slikajo 'mugshot'. Tvoje osebne predmete zaklenejo. Preobleči se moraš v oranžen kombinezon in že stojiš v vrsti skupaj s 400 drugimi sozaporniki na notranjem dvorišču, kjer te nagovori direktor. Pazi te kup mrkih oboroženih paznikov v uniformah, nekateri imajo celo pse!  Da nisi v zaporu, temveč v igri, pozabiš, ko te nadere prvi paznik in že delaš sklece na mrzlih tleh ... Nato te zaprejo v celico, kjer skupaj z naključnim sojetnikom skušaš najti pot za pobeg. Snovalci igre, v kateri igra 80 dramskih igralcev v vlogah sojetnikov, paznikov, ravnatelja, odvetnika in drugega osebja, so razvili približno dvajset različnih scenarijev za pobeg. Dejstvo je, da po treh urah igre, na tak ali drugačen način, pobegnejo vsi." Kako, pa vam seveda ne smemo izdati.