Hierarhija v žičničarstvu je pravzaprav zelo preprosta. Najnižji profil osebja, ki dela na žičniški napravi, je strežnik. To je tisti, ki pomaga na vstopu, nadzoruje izstop, ureja vstopno in izstopno mesto, se v pogovoru za 24ur.com razlage loti Marko Grebenc.
Naslednja raven je voznik, bodisi vlečnice bodisi krožne žičnice. To je že človek, ki je že toliko usposobljen, da z napravo upravlja: "Pregleda jo pred obratovanjem, z njo upravlja in seveda opravi tudi vse tisto, kar je potrebno po obratovanju. Je samostojen in v tem primeru tudi nadrejen strežniku." Še višja stopnja je strojnik – vlečnice, krožne žičnice, tudi nihalke ali vzpenjače: "To je pa že profil, ki je dal skozi toliko šolanja, da je usposobljen za izvajanje vseh pregledov in tudi vzdrževanje naprave."
Nad vsemi naštetimi pa so nato še vodje obratovanja žičniških naprav. Denimo na Kaninu, kjer so se po koncu letošnje sezone sestali žičničarji z vse Slovenije, imajo licenco vodje obratovanja trije. Grebenc je eden izmed njih.
Strežnika lahko usposablja vodja obratovanja sam, medtem ko morajo iti delavci na preostalih treh stopnjah skozi proces izobraževanja, ki je organiziran v sklopu Zbornice gorskih centrov. Gre za tečaje, praktično delo in nazadnje za izpit. "Kakšni so vstopni pogoji, je pa seveda zelo odvisno od tega, kaj so bili prej. Nekdo, ki nima narejene osnovne šole, ne more iti niti za voznika žičniške naprave. Če pa pride nekdo, ki ima visoko izobrazbo tehnične smeri, gre lahko po opravljenem izpitu takoj za vodjo obratovanja, čeprav nima izkušenj na žičniški napravi," pojasnjuje sogovornik.
Žičniške naprave se delijo na žičnice (sedežnice, kabinske žičnice, nihalke, vzpenjače) in visoko- ali nizkovrvne vlečnice (krogci, sidro, otroški trak). Za nadzor nad žičnicami in smučišči je pristojen Inšpektorat RS za infrastrukturo.
V Sloveniji je zakonodaja strogo ločena na zakonodajo s področja žičnic in na zakonodajo s področja smučišč. Pri smučišču je predpisano le, da nekdo mora biti zanj odgovoren, ni pa predpisan prav profil vodje smučišča: "Nekatera smučišča imajo sistematizirano delovno mesto, ampak nikjer ni definirano po zakonu, da ga ti moraš imeti. Pomembno je le, da je nekdo odgovorna oseba na smučišču. Lahko je tudi direktor, to je potem stvar vsakega posameznega smučarskega centra," pojasnjuje Grebenc.
Na sneg z zavoda za zaposlovanje
Danes 32-letni Urban Meglič je končal visokošolski študij fotografije, nato pa pristal na zavodu za zaposlovanje v iskanju prve službe. "Pri nas na Gorenjskem smučamo že približno toliko časa, kolikor hodimo, zato sem opazil razpis za žičničarja strojnika na Krvavcu. Pa sem si rekel, zakaj pa ne, saj njim najbrž ni nič hudega, vsi so tam lepo na postajah, zunaj na soncu."
Službo je dobil, ker je imel končano tudi srednjo šolo za elektrotehnika, je lahko preskočil prvo stopnjo strežnika in takoj naredil izpit za strojnika. Na Krvavcu je delal od sezone 2014/15 do 2020/21 z vmesno dveletno prekinitvijo, ko si je našel služno v trgovinski dejavnosti, saj je najprej dobil le sezonsko pogodbo, po vrnitvi pa je dobil zaposlitev za nedoločen čas. Nato pa je udarila epidemija novega koronavirusa: "Takrat smo zadnji, ki smo prišli na Krvavec, dobili odpovedi iz poslovnega razloga, ko je pač prišlo do izpada dohodka zaradi zaprtja," pojasnjuje. Žičniške naprave so se v Sloveniji sicer v času covida morale ustaviti kar štirikrat. Najprej marca v sezoni 2019/20, nato pa v sezoni 2020/21 za božično-novoletne praznike, takoj po novem letu in še aprila.
Meglič je moral iskati novo službo, nato pa je vmes posegla sreča v (dobesedni) nesreči. Maja lani je v Italiji padla nihalka, v kateri je umrlo 14 ljudi. "Takrat sem gledal televizijo in je ravno Marko dajal izjavo na temo varnosti naprav, spodaj pa vidim napis, da gre za tehničnega direktorja Kanina. Takrat sem se spomnil, da imam še vedno njegovo številko, slišala sva se in stvar je bila rešena v roku tedna ali dveh," z nasmehom dregne svojega nekdanjega sodelavca s Krvavca in od julija lani tudi s Kanina.
Od gozdarjev do gradbenikov
"Ne krademo si kadrov, ampak veliko je prehajanja med smučarskimi centri," potrdi tudi Grebenc, ki je v svet žičničarstva stopil leta 1998 prav na Krvavcu. "Nekateri se nekje naveličajo in gredo drugam, veliko je žal tudi tega sezonskega dela in potem delavci izberejo kraj, kjer dobijo pač boljše pogoje. Veliko je takih ljudi, ki na smučišču res oddelajo samo zimo, čez poletje pa se znajdejo nekje drugje. Imamo vse mogoče profile, od gozdarjev, šoferjev, gradbenikov," našteva.
V gorskih centrih se število tehničnega kadra precej razlikuje glede na zimsko ali poletno sezono. Del ekip je stalnih – denimo vzdrževalci, stalni strojniki, vodje, del pa prihaja na sezonsko delo. "Kanin je denimo tako specifičen, da sezoncev niti ni tako veliko, saj imamo to nesrečno kabinsko žičnico, ki mora imeti samo za obratovanje osem ljudi," pokaže na skoraj pol stoletja staro napravo, po kateri mali modrozeleni "jajček" iz Bovca 36 minut navkreber sopiha čez štiri postaje, na vsaki pa morata biti dva delavca.
Poleg tega na vrhu hriba stojijo še tri sedežnice in ena vlečnica, za najvišje ležeče slovensko smučišče pa trenutno skrbi 17-članska tehnična ekipa. Delovne ure se nabirajo, Meglič je denimo od začetka zimske sezone do začetka maja zbral 200 nadur.
V Franciji vse več žičničark
V svojih vrstah so imeli vse do letos sicer tudi dekle, Kristina je na Kaninu preživela štiri sezone, fantje pa upajo, da se bo po koncu poletja spet vrnila. "To je odgovoren poklic, saj gre za varnost ljudi. Ne gre pa samo tisto šraufanje in vzdrževanje naprav, ta poklic lahko opravlja tudi ženska," poudarjajo v Združenju žičničarjev Slovenije, kjer so nam zatrdili, da se tudi pri nas število predstavnic nežnejšega spola v gorskih centrih povečuje.
Da je to vse bolj trend, pritrjuje Grebenc, ki se je kot član tehnične komisije udeležil strokovne ekskurzije v Franciji. "Če že ne polovica, je na žičnicah vsaj tretjina deklet," pravi. "Fantje so bolj po smučišču, skrbijo za teptanje in vzdrževanje, dekleta pa za upravljanje. In tega je pri nas premalo. Bilo jih je sicer že kar nekaj usposobljenih, ampak ko dobijo družino, nastane težave," dodaja.
Življenje na hribu je namreč vse prej kot lahko, v sezoni se dela "petek in svetek ter od zore do mraka, pa še čez", se pogosto šalijo žičničarji. "Prej, kot se sprijazniš, boljše je," Meglič skomigne z rameni. "Če se enkrat odločiš, da se boš šel žičničarstvo, si je treba naliti čistega vina. Ko so ljudje doma, počivajo in uživajo, moramo mi delati. Ko so počitnice in prazniki, mi delamo. To je turizem, v osnovi smo mi turistični delavci, da smo še 'drotarji' zraven, je samo tehnični pogled na stvar," se ob referenci na rokovanje z (žičniškimi) napravami nasmehne Grebenc. Tudi ko se žičnice ob 16.00 ustavijo, to še ne pomeni, da gredo vsi žičničarji lahko takrat že domov. "Pri delu na žičnicah je osnovni princip: pripravi, opravi, pospravi. Če ne boš denimo pripravil vstopnega mesta za naslednji dan, ga boš zjutraj tolkel s krampom, po domače povedano," poudarja.
Zapletanje in padanje
V pogovor se vključi še Bojan Podobnik, ki skrbi za trosedežnico Skripi: "Na vstopnem mestu ti lahko pobere tudi po 20 centimetrov snega na dan. Sneg se topi, treba ga je nametati toliko, da se doseže ustrezna višina za smučarje, da lahko sedejo nanjo, ko se pripelje sedežnica, ki jih pobere."
Njegov sin Drejc Podobnik je bil sicer tisti dan udobno nameščen v ležalniku na vstopnem mestu štirisedežnice Prevala, ki vodi so povezave z italijansko stranjo Kanina. A takrat je bilo smučišče odprto le za udeležence Žičničarijade, družabnega srečanja žičničarjev z vseh koncev Slovenije. Ljudje, ki toliko mesecev preživijo na snegu, so seveda odlični smučarji, kar je dokazovalo tudi stanje proge še opoldne, saj kljub pozni uri in datumu na koledarju praktično ni bila razrita.
Pri vstopu ali sestopu s sedežnice tako in tako niso imeli nobenih težav, a Drejc je v rokah vseeno stiskal napravo za morebitno ustavitev naprave: "Pozoren moraš biti na vse. Kako smučarji vstopajo na napravo, da zaprejo varovalo za sabo. Posebej paziš na otroke, precej težav imajo velikokrat tudi smučarji z vzhoda, denimo s Hrvaške ali Madžarske, ki niso tako vešči. Takrat moraš biti na preži kot lovski kužek," se smeji žičničarska četverica za mizo. Ko opazujejo smučarje, po potrebi zmanjšajo hitrost naprave, če je treba, pa jo tudi ustavijo.
Na nekaterih smučiščih je žičničarje na vstopnem mestu pogosto videti tik ob napravi, ponekod so bolj skriti v hiškah. "To ni stvar nikogar drugega kot vodje obratovanja," se priduša Grebenc. "Če bomo mi trije zahtevali, da se pomaga in se podaja krogce ali sedeže, se bo pomagalo," pokaže še na tretjega človeka z licenco vodje obratovanja na Kaninu, ki se takrat bliža k naši mizi, na Jožeta Skočirja, ki mu vsi pravijo Jozo.
Poznamo namreč sisteme bodisi z vklopljivimi prižemkami, ko gre sedež skozi postajo počasi in potem pospeši lahko tudi na 6 m/s, bodisi s fiksnimi prižemkami, ko je hitrost sedeža vedno enaka, kot je hitrost vrvi in gre z enako hitrostjo tudi okrog kolesa: "Maksimalna hitrost za neko tako štirisedežnico je 2,3 m/s in ti kot potnik se moraš pripraviti, da boš pri taki hitrosti lahko sedel nanjo. Nekateri to smučarji povsem obvladajo, drugi pa imajo lahko velike težave, zato pa so naši fante tam," dokonča Grebenc.
V svetu žičničarstva že 35 let
Do besede pride še Jozo, ki je na Kaninu že neverjetnih 35 let. Videl je najboljše in najslabše časa tega legendarnega slovenskega smučišča. Začel je kot štipendist podjetja, že vzgajali so ga kot žičničarja. Prvi šefi so mu dali v roke zemljevide, ki jih je moral preučiti, kosil je travo na progi, o prižemkah je spisal seminarsko nalogo. Usposobili so ga, da je kaninsko gondolo spoznal od prvega do zadnjega vijaka. Začel je kot strežnik, nato postal strojnik, skrbel je vzdrževanje. Spremljal je vreme in "poslušal hrib".
17 let je kot vodja smučišča skrbel za proženje plazov, teptanje, sestavljanje urnikov. "Zdaj sem vodja obratovanja, ampak še vedno teptam," z glavo pomigne proti stroju za svojim hrbtom. "Če so bili pogoji ugodni, so trije teptalni stroji za ureditev celotnega smučišča potrebovali tam nekje do štiri ure, če pa sneži, smo v riti do amena," se posmeji. Kanin namreč leti na 2300 metrih nadmorske višine in je edino slovensko visokogorsko smučišče, poleg tega pa je območje izjemno plazovito. "Ko so me učili voziti teptalni stroj, so me starejši ratrakisti najprej naučili, kako se izogibati plazovom. To je bila nujna, sicer nisi preživel. To je ali/ali, ni ničesar vmes," naniza kar nekaj anekdot s hriba, ki se ljudem v dolini zdijo nepredstavljive.
Žičničarjem se sicer pogosto oponese, da so veliki ljubitelji žlahtne kapljice. "Kadar je delo najbolj zahtevno, kadar je najtežje, nas nihče ne vidi. Potem pa pridemo v gostilno in nam očitajo. Nekateri nazdravljajo, da so opravili neko zahtevno delo, drugi, da so sploh preživeli," zaključi veteran.
KOMENTARJI (19)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.