Na smučišču Dizin, ki gnezdi na 2500 metrih nadmorske višine. Pot iz Teherana do Dizina sem večinoma prespala in se slinila po skajastih sedežih belega avta, neznanega porekla. Kot so teheranskim mestnim škricem neznane zimske gume. Dan pred najinim prihodom so se morali nad gorami ruvati orjaški peki, tako pobeljeni vrhovi so se dvigali okoli nas.
Cesta se je držala reke globoko v kanjonu. Sneg je dušil zvoke in zdelo se je, da lebdimo tik nad vodo. Dokler ni avto začel mleti na mestu in se z mukami Alahovimi komaj splazil do najbolj mondenega smučarskega letovišča v Iranu. Videti je približno tako kot avtobusna postaja v Dravogradu. Pozabljeno od vseh, a polno lepih spominov na dobre stare čase.
Ko je šah Reza Pahlavi pred 50 leti otvoril smučišče z ultramodernimi Dopelmayerjevimi smučarskimi napravami, se je princesa Farah Pahlavi spuščala po strminah v ozkem belem smučarskem kombinezonu, veselo kadila in nazdravljala s šampanjcem. Danes je zgodba povsem drugačna. Po islamski revoluciji leta 1979 je kraljeva družina šaha Reze pobegnila v Francijo, oblast pa je prevzel Ajatola Homenini in deželo je ogrnil plašč islama s šiitskim vzorcem.
Danes te na vhodu na smučišče pozdravijo mrki pogledi v črne čadorje ogrnjenih žensk. Imajo stisnjene ustnice, črno obrobljene oči in z njimi res ne bi zobala češenj. Kaj šele spila enega gin tonica in malo pomigala na Rihanno. A koroška predrznost mi ni dala miru in sem ji pomežiknila. Ona se je nasmehnila nazaj. Jaz pokažem zobe, ona pokaže zobe. Jaz planem v smeh, ona plane v smeh. Očitno je bilo njo še bolj strah mene, kot je bilo mene strah nje.
Sicer ne vem, česa se je bala, kajti ona je zaposlena za to, da skrbi za moralo na smučišču. In ona mi lahko prisodi 80 udarcev z bičem. Sicer me je zanimalo, če jih dobiš po hrbtu ali po riti, a mi tega ni znal nihče povedati. Na koncu sva s teto delali selfije, medtem ko je moj fant Milan kupoval smučarski karti. Dnevna smučarska karta stane 10 evrov. V petek, ki je njihova nedelja, je karta veliko dražja. Stane celih 13 evrov. Mogoče je za nas to poceni, a za najinega šoferja je bila to (z najemom športne opreme, kar stane 10 evrov na dan) četrtina njegove mesečne plače.
Hotel v klasičnem alpskem stilu ima ogromno sprejemnico iz marmorja, prekritega z dragimi iranskimi preprogami, po katerih smo previdno štorkljali v smučarskih čevljih. Pri nas še bosa ne bi upala stopiti na preprogo, ki jo deformirani in žuljavi ženski prsti tkejo skoraj celo leto, centimeter in pol na dan. Trenutna vlada ne podpira tega razvrata, ki se mu reče smučarija. Iz principa. Ker je ta mondeni hotel postavil njihov nasprotnik, šah, jim gladko dol visi zanj.
Sobe so prepišne, vrata se luščijo kot star lak na nohtih, banja je preluknjana in iz nje teče voda po celi kopalnici. Iranci radi vse zavijajo v plastično folijo. Mize. Stole. Z njo prelepijo tudi kopalniška vrata. A ko zjutraj iz postelje gledaš, kako sonce oranžno prižiga vrhove okoliških gora v jutranji zarji, ti postane vseeno za gnijočo sobo. Na glavo si povezneš dolgo ruto, potegneš dolgo jopo čez zadnjico in hop na zajtrk. Na dišeč sataraš, marmelado iz korenja in kruh na metre. Vse tako drugače, a vse tako dobro. Oblaki so se nas usmilili in smučarska pobočja so se svetila v vsej svoji lepoti. Rdeče, modre in rumene kabine so se prazne vozile gor in dol. Samo Čehi so vklapljali svoje voki-tokije, nežno gladili smuči za turno smuko in kazali bele nasmehe sredi od sonca ožganih obrazov. To je to! Po to sem prišla!
Na celcanje po deviških strminah
Dva teptalca sta počasi risala špagete skozi sveže zapadel sneg. Nihče jih ni imel za mar, saj smo vsi iskali svoj neskončen hrib, posut s svežim pršičem in obsijan s soncem. V daljavi se je ponosno dvigal Damavand, s 5671 metri najvišja gora Irana, ki je še vedno delujoč vulkan. Prizor za bogove. In smuka za boginje. Lahek, mehek pršič se je dvigal izpod smuči, iz grla se je iztrgal vrisk popolne sreče. Cel dan smo se gonili po neskončnih planjavah, dokler ni od deviških strmin ostala razorana gora.
Lesena koča sredi smučišča je ponujala brezalkoholno pivo s okusom mojita ali breskve, instant čaj s kardamomom, kavo s cimetom in korenčkov biskvit. Ob odprtem ognju so se grele nadzornice in izpod rut kot stare kavke oprezale za nemoralno razkritimi lasmi in preveč odkritimi objemi. Naslednji dan so izpod snega izkopali še zgornje smučarske postaje in lahko smo še višje risali brazde pod belimi vrhovi.
Sonce je nažigalo in žeja je bila neskončna. "Kaj bi dala za mrzlo pivo," sem sanjarila, ko sva se vozila na najvišjo točko smučišča, 3500 metrov nad morjem. Nasproti naju je sedel Iranec in naju nepremično gledal. Pogumno je segel v svoj nahrbtnik, iz njega potegnil steklenico in iz nje globoko srknil. Takrat sem šele videla njegove mokre, kravje oči in ugotovila, da je pijan kot čep.
S steklnico nama je pomahal pod nosom in takoj sem pozabila na stavek iz Lonely Planeta, ki je opozarjal, da lokalci navkljub strogi prohibiciji sami varijo šnops, ki najbolj spominja na kerozin. Tale Iranec je moral biti hud žganjekuh, kajti njegov kerozin je imel okus po slivah. Med lokanjem mi je pokazal fotografije, kako v kleti sredi Teherana kuha šnops in se zraven prav prefrigano smejal. Ko je na zgornji postaji skoraj padel iz kabine, se je sicer malo zamislil, a veselo pomahal in se z bordom prekucnil na glavo sredi gladko poteptane proge.
Bil je petek, iranska nedelja
Zmeraj več "fensi šmensi" Irancev in peščica Irank se je sončilo pred restavracijo v najnovejših smučarskih kompletih. Ozke hlače, velika očala, močno narisane obrvi, živo rdeča šminka in skoraj popolnoma nepokriti lasje so kazali na ignoranco. Mi smo bogati in nam nihče nič ne more. Ali pa jim zgolj vlada gleda skozi prste, saj jim Dizin nosi zlata jajca.
Med čakanjem na čaj, sem pred sabo zagledala lepotico z napisom Ski team Iran. Svojega fanta Milana sem prepričevala, da naj jo na 'šverc' fotografira v hrbet. A on, gentleman, kot je, jo je vljudno pobaral, če sme. Veselo se je nasmejala in pokimala. Včasih je smučala za državno reprezentanco, tudi v Avstriji je že tekmovala, danes pa je lepa Ziba učiteljica smučanja za ženske. Pri njih imajo namreč ločeno smučarsko šolo za moške in ženske. Kot imajo na starih hišah ločena tolkala za moške in ženske.
Če je potrkalo bolj nežno, so v hiši vedeli, da je pred vrati ženska. Če je potrkalo bolj močno, je bil moški in ženske so se morale takoj zakriti in biti primerno urejene za moški obisk.
A Ziba je odraščala v napredni družini. Njen oče je bil dvakratni smučarski olimpijec in tesen prijatelj šaha Reze. Pridružil se nam je in šarmatno čebljal v fancoščini. Zaradi mene bi lahko govoril tudi v farsiju, a njegova svetovljanskost kaže nostalgično sliko preteklosti, ki si jo mnogi – tako presenetljivo javno – očitno želijo nazaj. Počasi. Korak za korakom. Ruta za ruto. Moški si v znak podpore ženskam in ukinitvi obvezne nošnje hidžaba vsako sredo nadanejo belo ruto in tako protestirajo za njih.
Ziba bi še zmeraj rada tekmovala, a nima sponzorjev. Nima primerne opreme. Zato sem ji ob slovesu podarila svoje smučarske čevlje. Pustila sem jih na recepciji hotela in ko sem povedala za koga so, so se receptorji rahlo priklonili. Očitno je njen oče res legenda. Šah Reza ga je po končani smučarski karieri nastavil za upravnika celega smučišča. Mogoče so naprave res stare 50 let in morajo bombice ročno tiščati čez kabinsko postajo. A jih čuvajo. Negujejo. Za njih skrbijo s tako ljubeznijo, da ta odzvanja daleč med zasnežene gore.
KOMENTARJI (128)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.