Mornarjevo priznanje poskusa posilstva razkrito po 300 letih

Strokovnjaki britanskega Narodnega pomorskega muzeja so po 300 letih v dnevniku mornarja Edwarda Barlowa našli skrito priznanje poskusa posilstva.

Mornarjevo zapisano priznanje dejanja, ki se ga je tako sramoval, da ga je na vsak način skušal prikriti, so nedavno odkrili muzejski restavratorji. Barlow je dejanje najprej priznal, nato pa zapis skrbno in pretkano prekril oziroma prelepil z listom drugačnega zapisa. Ker je bila stran tako natančno prelepljena, so prvotno različico strokovnjaki enostavno spregledali in zapis je tako ostal skrit več kot 300 let, piše The Guardian.

Dnevnik je Edward Barlow začel pisati leta 1671, kot zapornik v Nizozemski vzhodni Indiji, nato pa s pisanjem nadaljeval, ko se je na varno vrnil v Anglijo.

V enem od zapisov je tako odkrito priznal tudi poskus posilstva Mary Symons, mlade pomočnice v hiši, kjer je stanoval. Dogodek je bil "resnično proti njeni volji", je zapisal mornar. Dekle je namreč spalo, ko se je ulegel k njej v posteljo. "Ko sem bil enkrat v njeni postelji, me je bilo težko prepričati, da jo zapustim. Priznam, da sem storil več kot je zakonito ali spodobno. A ne tako, da bi dejanje imelo za posledico otroka, saj nisem – Bog mi je priča - 'vstopil' v njeno telo. Sem pa poskušal nekaj podobnega …," je zapisal. Nato je dodal še opozorilo: "Z njo sem ugotovil, da so ženske maternice privlačne, a mlademu moškemu hkrati nevarne."

Nadaljeval je, da čeprav je napisal 'ljubeče pismo', jo želi pozabiti in izbrisati iz spomina. "Kot sem to storil z nekaterimi prej," je dodal.

Zgodba se je obrnila: z njo se je celo poročil

A usoda je hotela drugače in pozaba, na katero je Barlow računal, ni prišla v poštev. Ko se je njegova ladja z Jamajke vrnila v Anglijo, je s Symonsovo znova stopil v stik. Piše, da jo je našel nesrečno in objokano. In v nasprotju z nasveti in prigovarjanjem prijateljev, da ima dobre možnosti, da si najde bogato ženo, se je z njo na koncu celo poročil. "Imela sva zelo spodobno poroko, na kateri je bilo kar nekaj svatov dobrega slovesa," govori drug zapis. Praznovali so dva dni, slavje pa ga je stalo deset funtov.

Medtem, ko je bil Barlow vnovič na morju, je žena rodila mrtvorojenega otroka. A par ni obupal, rodilo se jima je še več otrok in kljub začetnim 'težavam', je Barlow nato o svoji ženi pisal v presežnikih. "Če bi preiskal celo Anglijo, ne bi mogel najti bolj ustrežljive žene, ki bi stroila vse, da bi mi ugodila."

Barlow je svoj dnevnik opremil z dovršenimi fotografijami, ’pričo’ njegovega razburljivega življenja pa hrani Narodni pomorski muzej v Greenwichu. Sin kmečkega delavca se je mornarici pridružil že kot otrok, plul na isti ladji kot angleški politik in pisatelj Samuel Pepys, preživel več brodolomov in leta v ujetništvu, nato pa se povzpel vse do položaja kapitana.

Skrivnost, razkrita po več kot 30 letih proučevanja

Skriti zapis je našel restavrator Paul Cook, ki je opazil nekoliko nenavaden videz strani v mornarjevem dnevniku in odkril, da je prvoten zapis prelepljen, s tem pa odkril največjo mornarjevo skrivnost.

Dnevnik je prvi začel proučevati Basil Lubbock. Proučeval ga je devet let in skušal popraviti poškodovane strani. Razvil je tudi posebno tehniko restavrariranja, kjer so za popravilo in krepitev strani uporabili posebno svileno gazo, na žalost pa je takšno popravilo uničevalo avtorjeve ilustracije. Te upodabljajo bitke na morju, morskega psa, kita, slona, nosoroga ...

Cook je tako postal prva oseba, ki je po več kot 300 letih prebral in razkril Barlowovo prvotno priznanje, skrito pod prepisano verzijo. Tudi 'popravljena' različica je sicer vsebovala dele izpovedi glede dogodka, a izpustila del o poskusu posilstva. Namesto tega je Barlow zapisal: "V Londonu sem ji obljubil, da se bom poročil z njo."

Roberth Blyth, višji kustos v muzeju, meni, da se je Barlow verjetno vrnil z morja, prebral svoj dnevnik in se zgrozil nas svojo pretirano iskrenostjo. "Takrat je namreč že veljal za spoštovanja vrednega, poročenega moškega, s hišo in otroki. Verjetno si je mislil: Je to res vtis, ki ga želim pustiti o sebi? Z vsakim potovanjem obstaja možnost, da se nikoli ne vrnem in ali res želim, da moji otroci berejo na tak način o svoji materi?," meni kustos.

Njegova slovnica in pravopis sicer nekoliko šepata, a pisava je čudovita in papir, ki ga je uporabil je visoke kakovosti. Muzejski kustos Roberth Blyth dopušča možnost, da ga je pisec celo izmaknil kakšni prodajalni. Kako je lahko 'navaden mornar', ki je bil večkrat celo zaprt, ustvaril tako dovršene zapise in risbe, sicer ni povsem jasno. "Uradna domneva je, da se je Barlow naučil brati in pisati kot zapornik, takrat je nedvomno imel tudi čas za to," pravi Blyth. Po drugi strani pa kustos osebno meni, da je moral biti takrat že vsaj delno pismen. "Nihče na začetku ne piše tako," dodaja.

Usoda je Barlowa ujela leta 1706, ko je ladja Liampo, ki ji je sam poveljeval, pri Mozambiku doživela brodolom. Njegova zapuščina je obsegala srebrni jedilni pribor, dve skodelici, štiri majhne čajne žličke in skrivnost, ki je ostala neodkrita nadaljnih 300 let.

Strani iz Barlowovega dnevnika in digitalizirano različico rokopisa je Narodni pomorski muzej v eni od na novo odprtih galerih na ogled postavil 20. septembra.