Bo mesto Celje dobilo svojo himno?

Muzikal Veronika Deseniška, eno najbolj znanih slovenskih glasbeno-gledaliških del, je verjetno najodmevnejši celjski umetniški projekt tega stoletja. Samo na Starem gradu si je predstavo, ki se bo izvajala tudi prihajajoče poletje, ogledalo 20.000 ljudi. Mestna občina Celje, ki podpira projekt že od samega začetka, je produkciji podelila Bronasti celjski grb, postali pa so tudi prvi prejemniki nagrade Celjske zvezde za izjene dosežke v kulturi. 

Glasbo za muzikal je napisal danes 24-letni Celjan Leon Firšt. ki velja za enega najprodornejših novodobnih slovenskih skladateljev. Do sedaj je prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in  Kristalni celjski grb, zmagal pa je tudi na nekaterih največjih svetovnih skladateljskih tekmovanjih, kjer skladbe redno naročajo najeminentnejši slovenski glasbeniki in profesionalni orkestri, začenši s Slovensko filharmonijo. Scenarij in vse pesmi so delo najpomembnejšega slovenskega pisca muzikalov in našega novinarja, Janeza Usenika. 

Lokalni odbor SMC Celje je zdaj predlagal, da bi se zaključna skladba muzikala uporabila kot himna mesta Celje. Za to namreč izkazuje vse potrebne glasbene in umetniške kvalitete: je spevna, hitro zapomljiva, odločnega karakterja in pompozno orkestrirana, besedilo pa prebivalcem mesta pripisuje solidarnost, samostojnost, odločnost in se obenem verbalno poigrava z značilnim i zvezdami iz celjskega grba. Prisotne je veliko simbolike, izpostavljene kot zgodovinski element, še bolj kot to pa izražene v obliki apela za mesto Celje, kakršnega bi si želeli imeti danes. 

Pogovarjali smo se z avtorjem besedil muzikala, Janezom Usenikom, ki nam je med drugim zaupal, da najraje ustvarja doma, v svoji pisarni.

Veljaš za najbolj plodovitega slovenskega pisca muzikalov zadnjih dveh desetletij ... Si tudi novinar, oče treh deklic, kulturnik. Kje najdeš čas za vse in predvsem energijo za nadaljnje umetniško ustvarjanje?

Temu, kar ustvarjam, bi sam rekel komercialna umetnost. Držim se nekih pravil. Sicer pa je tako, da ima vsak izmed nas na razpolago 24 ur na dan. Približno osem ur preživimo v službi, osem ur namenimo spanju (včasih več, včasih manj), vse kar ostane, pa je prosti čas. Potem se je potrebno vprašati, kaj je tisto, kar želiš v tem času narediti, kaj te žene dalje? Za kaj pravzaprav želiš porabiti svoje proste ure?

Kateri pisatelj se te je še posebej dotaknil?

Jih je kar precej ... Mate Dolenc me je spremljal precej dolgo, njegova dela so zelo 'filmska' ... Pa tudi Oton Zupančič seveda in njegova Veronika Deseniška, to je bila konec koncev tudi inspiracija za muzikal.

Kako si videl zgodbo Veronike Deseniške?

Gre za popolno trčenje politike in ljubezni. Sam sem sicer agnostik, a Veroniko vidim kot izrazit katoliški lik, lik odpuščanja. Zanimalo me je, ali lahko ta podoba ostane tako čista, moralna, potem ko trči ob politko. Elizabete, po drugi strani, sam nisem dojemal tako, kot je bila predstavljena v drugih delih. Videl sem jo bolj kot močno žensko v boju za oblast ... Liku Friderika zaradi same zgodbe nisem posvečal tolikšne pozornosti, njegovo ljubezensko zgodbo sem nekoliko žrtvoval.

Koliko časa si potreboval za pisanje besedila za muzikal?

Ponavadi si za pisanje vzamem približno šest mesecev, pri Veroniki Deseniški pa se je malo mudilo, tako, da se je ta čas razpolovil. Za pisanje sem porabil približno tri mesece.

Od kod izvira tvoja ljubezen do pisanja, ljubezen do muzikalov?

Sem samouk. Najprej sem 10 let poslušal in bral tuja dela, nato sem pet let prevajal, potem pa sem se pisanja lotil tudi sam. Moja ljubezen do muzikalov je že precej stara. Lahko rečem, da je filmski muzikal Gigi moja prva ljubezen, nato Fantom iz opere. Ta se me je dotaknil na način, da sem začel o muzikalu tudi razmišljati, resno poslušati in nato tudi ustvarjati.

Pišeš samo v slovenskem jeziku ... ?

Pisanje v slovenskem, maternem jeziku mi predstavlja neko posebno intimo in pristna čustva, ki tako pridejo bolj do izraza. Predstavljajte si, da nekomu rečete ''Ljubim te'' ali ''I Love You.'' V nekem tujem jeziku so naša čustva precej manj osebna.

Kaj je pri tebi prej: novinarstvo ali pisanje?

Sam se nimam za striktnega novinarja. Novinar je sicer kot rudar: išče, 'koplje' za resničnimi novicami – sam pa sem bolj pripovedovalec zgodb. To ni ravno klasično novinarsko delo.

Kako vidiš muzikale v slovenskem kulturnem prostoru?

Najprej je prišlo do nekega 'booma', visoke produktivnosti ... Upam si trditi, da se je to zgodilo z muzikalom Cvetje v jeseni in nato Mamma mia. Nato je bilo na voljo toliko različnih priredb, da so ljudje morda postali nekoliko izbirčni. Menim, da se je treba zdaj teh stvari lotiti nekoliko drugače.

Kot denimo?

Ta pot, ki bi jo sam rad videl, vključuje vse elemente slovenske tradicije, a na morda nekoliko drugačen način. V Sloveniji je še ogromno 'velikih zgodb', ki bi se jih lahko lotili drugače, denimo Povodni mož. Kot drugo pot vidim tudi neke manjše projekte, manjše zgodbe – zgodbe malih ljudi, predstavljene v obliki muzikalov. Predvsem pa ob tem ne smemo pozabiti na izjemno pomembno vlogo dobrih producentov.

Si se tudi sam kdaj preizkusil kot producent in kako se je izšlo?

V enem izmed svojih del sem združil vse v enem: bil sem prevajalec besedila, igralec in producent. Mislim, da te izkušnje ne bom več ponovil. Ni se izšlo ravno najbolje (smeh).

Kakšen si kot umetnik, ustvarjalec, pisatelj? Sprejemaš tudi kritike?

Seveda. Sicer imam vedno izdelano jasno vizijo tistega, kar želim ustvaiti, a se znam tudi prilagoditi. Mislim, da je to zelo pomembno: poslušati opombe skladateljev, režiserjev, igralcev, ljudi, s katerimi lahko delim tudi svoje misli ob pisanju. Načeloma se trudim ohraniti racionalno distanco do svojega dela, osebno pa sem prepričan tudi v to, da lahko vsak ustvarjalec, ki meni, da je njegovo delo popolno, preneha z ustvarjanjem. Vedno je namreč prostor za izboljšave.