Kaj se je dogajalo na Gorenjskem leta 1991?

Za Slovenijo je bilo leto 1991 brez dvoma prelomno, saj smo se z množično udeležbo na plebiscitu in veliko večino odločili, da želimo živeti v samostojni državi Sloveniji. To je bil za državo in državljane čas pomembnih zgodovinskih dogodkov, hkrati pa tudi znanilcev družbenih sprememb. V Kranju si tako do konca avgusta v Galeriji mestne hiše lahko ogledate razstavo Gorenjska v letu 1991, ki jo je pod okriljem Gorenjskega muzeja pripravila mag. Monika Rogelj.

Razstava je postavljena v dva velika prostora, kjer si v prvem lahko ogledamo in preberemo, kakšna je bila pot do osamosvojitve, kako smo prišli do samostojne države, kako so prebivalci Gorenjske od blizu doživljali dneve vojne za Slovenijo, saj so bili mejni prehodi, osrednje letališče in komunikacije pomembni cilji Jugoslovanske armade.

Osamosvojitev je v ljudeh vzbudila veselje in upanje, a gospodarske in socialne razmere niso bile rožnate, saj je bila industrija na Gorenjskem že tedaj v velikih težavah, od napak iz preteklosti, pa do zahtev trga in privatizacije. Zmanjšanje prodaje na nekdanjih trgih je povzročilo, da so podjetja tonila v izgube, ponavljale so se zgodbe neizplačanih plač, stavk ter stečajev. Številni delavci so se znašli pred zaprtimi vrati tovarn, ki so bile desetletja pojem uspeha in del identitete lokalnega okolja. Ustvarilo pa se je nekaj optimističnih zgodb z vlaganji v razvoj izdelkov. Razcvetelo se je podjetništvo in odpirala so se številna majhna podjetja, veliko je bilo novih trgovin, hkrati pa je Gorenjska v tem času dobila prve večje nakupovalne centre domačih trgovcev.  

Če ste bili v tistih časih najstnik, potem vas bo na mlada leta spomnili razstavljeni konzumacijski listki lokalnih diskotek, kot so Rosa, Skala, Gorjanc in Primadona. Študentje so hiteli v okrepčevalnico Pri Šifrerju, kjer so bile vedno na voljo odlične pice, kasneje pa tudi, premierno v Kranju, kitajske jedi. Če se spomnite, je bil to tudi čas prvih mobilnih "mobi čukov" in prvih bankomatov, 25. junija 1991 pa se je prvič oglasil Radio Kranj. Če imate te spomine, se vam res lahko "milo stori" ali pa z grozo ugotovite, da se je vse to dogajalo pred nič manj kot tridesetimi leti.

K razvoju pokrajine je pripomoglo tudi odprtje Karavanškega predora in dela gorenjske avtoceste mimo Jesenic. Telefonsko omrežje se je posodabljalo z novimi digitalnimi tehnologijami, aktualni so bili načrti plinifikacije in ravnanja z odpadki. Vsakdanje življenje prebivalcev Gorenjske pa so zaznamovale skrbi zaradi izgube službe in vprašanja, kako pokriti tekoče stroške ali kako s prihranki odkupiti družbeno stanovanje. Seveda smo se veselili ob uspehih športnikov, spomnite se le zakoncev Štremfelj, ki sta konec leta 1990 kot prvi zakonski par osvojila Everest, naslova svetovnega prvaka v smučarskih skokih v Val di Fiemmeju Francija Petka, srebrne medalje na svetovnem prvenstvu v veslanju Iztoka Čopa in Denisa Žveglja ali smučarskih vrhov, ki jih je v ženskem smučanju dosegla Škofjeločanka Nataša Bokal.

Pregled člankov in fotografij, objavljenih v časopisu Gorenjski glas v letih 1990 in 1991, nam odstira, kako so se velike politične, gospodarske in družbene teme odslikavale v konkretnih dogodkih in odzivih na Gorenjskem. Če vas razstava, kjer so izpostavljeni večinoma naslovi in povzetki člankov, motivira, da bi želeli vedeti še več informacij ali si prebrati celotne članke, se lahko zakopljete v digitalni arhiv Gorenjskega Glasa, ki je logično in zgledno urejen. Ob bok razstavi smo avtorici zastavili nekaj vprašanj.

Kaj vam je bilo glavno vodilo, rdeča nit, razstave Gorenjska v letu 1991?

Na razstavi sem želela predstaviti širši pogled v čas, ko je nastajala slovenska država. Pri tem mi je družbeno-politično dogajanje predstavljalo okvir, v katerega sem umestila dogodke in procese, ki so bili pomembni za vsakodnevno življenje prebivalcev Gorenjske. Na ta način lažje razumemo čas pred tremi desetletji in ocenjujemo spremembe, ki so temu sledile.

Kako osebno gledate na čas, ko so bile nekatere zadeve še dokaj preproste (prvi osebni računalniki, mobilni telefoni, bankomati), odnosi morda še pristnejši, ljudje pa manj izumetničeni?

Osebni spomini so seveda vedno povezani z življenjskim obdobjem, v katerem smo doživljali določen zgodovinski čas in vsak izmed nas dogajanje, ki je bilo pomembno za širšo družbo, povezuje z osebnimi dogodki. Kot zgodovinarka in muzealka pa dogajanje pred 30 leti obravnavam s pomočjo virov in predmetov, ki jih umeščam v historični kontekst. Zato sem na razstavo vključila pregled gospodarskih in socialnih razmer, novosti v šolstvu in zdravstvu, športnih dosežkov, kulturnih dogodkov, ne nazadnje tudi ponudbe trgovin, cen živil in utrinkov iz družabnega življenja. O vsem tem je poročal lokalni časopis Gorenjski glas, katerega članke sem uporabila na razstavi, vključeni so tudi dokumentarne fotografije, plakati in tiskano gradivo.

Razstava je v dveh prostorih, ste pokazali vse, kar ste želeli, ali bi bila vaša želja narediti zadevo še večjo, bolj izčrpno, razkošnejšo, interaktivno?

Razstava je bila zasnovana kot dokumentarna, z namenom, da obiskovalcem ilustrira čas v letu 1991. V Gorenjskem muzeju smo sicer v preteklosti že večkrat pripravili razstave, ki so obravnavale teme osamosvojitve in vojne za Slovenijo na Gorenjskem. Pred petimi leti, ob 25. letnici samostojne Slovenije, sem pripravila obsežno razstavo, na kateri je bili predstavljen razvoj Gorenjske po osamosvojitvi na različnih področjih, še posebej najbolj izstopajoči dosežki, od izdelkov gorenjskih podjetij (Domel, Elan, IskraTel) do najpomembnejših pridobitev (infrastruktura, turizem in prireditve, kulturne ustanove ...). V muzeju sicer stalno spremljamo aktualno dogajanje na Gorenjskem, zbiramo fotografije in predmete ter jih predstavljamo na razstavah, ki obravnavajo najrazličnejše tematike. Zagotovo bomo še pripravljali razstave o obdobju po osamosvojitvi in predstavljali novo muzejsko gradivo.

Slovenci, ko je treba pomagati ali ko gre za pomembne odločitve, znamo stopiti skupaj. Se vam zdi, da je bilo vse to leta 1991 na Gorenjskem še bolj poudarjeno, ko je bila prisotna tudi močna želja po samostojni državi?

Vsekakor je tudi Gorenjska prispevala pomemben delež k osamosvojitvi Slovenije. Ne nazadnje so bili številni Gorenjci na najvidnejših mestih v prvi slovenski vladi, v parlamentu in na čelu Teritorialne obrambe.  

Ljudje so takrat z velikim veseljem in upanjem zrli v prihodnost, čeprav so gospodarske in socialne razmere napovedovale težke čase. Se vam zdi, da je Gorenjska, predvsem Kranj, po tridesetih letih na pravi poti?

V času Jugoslavije je razvoj Gorenjske najbolj opredeljevala industrija, zato je močno občutila posledice krize jugoslovanskega gospodarstva konec 80. let. Začetek 90. let je odmevalo nekaj stečajev, prestrukturirala so se nekdaj velika industrijska podjetja, kar se je odražalo v rasti števila brezposelnih in socialnih stiskah. Vendar se je hkrati razcvetelo podjetništvo in razmere so se že v nekaj letih začele izboljševati. Med razvojnimi cilji pokrajine je bilo uvajanje novih tehnologij, ponudba izdelkov z dodano vrednostjo, trajnostni razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest. Velika sredstva, ki so jih občine pridobile tudi iz evropskih skladov, so bila vložena v gradnjo infrastrukture. Poleg dobre prometne lege in ugodnejše demografske slike so to danes razvojne prednosti sodobne Gorenjske.