
"Življenje je prekratko, da bi ga pustili iti mimo." Preprosto rek, ki ga večina pozna, a le redki zares živijo. Med temi sta gotovo Slovenka Katja Živec in Čeh Miroslav Kadlec. Njun dom je svet, raziskujeta ga s kolesom, svoj življenjski slog pa opišeta z eno besedo: nomadski.
"Najine poti so se prvič srečale leta 1998 na jugu Izraela, v mestecu Eilat. Leta 1999 sva se srečala v Kairu in leta 2000 v Pragi, kjer sva se odločila, da bova pot nadaljevala skupaj," je o naključnih srečanjih, ki so "rodila" skupno pot, povedala Katja.
Začela sta jo na štirih kolesih, konec leta 2000 sta se namreč z jugom odpeljala proti Portugalski. In spet je bilo naključno srečanje tisto, ki je spremenilo njune načrte. "Na poti skozi Španijo sva srečevala kolesarja iz Anglije, ki sta naju počasi navduševala nad tako svobodnim načinom potovanja. V mestecu Chefchaouen na severu Maroka pa se je ob zvitku domačega tobaka in dobrem sladkem maroškem čaju rodila ideja, da juga zamenjava za kolesi in se odpeljeva proti Indiji," je Katja z nami obujala spomine.
Se je bilo težko odločiti, pregnati morebitne dvome? Vprašanje se je postavilo samo od sebe. Kdo med nami si ni vsaj enkrat zaželel, da bi pustil vse za seboj in preprosto odšel. "Oba sva že prej veliko potovala, tako da sva takoj, ko sva se odločila, vedela, da je to zelo uresničljiv načrt, saj iz lastnih izkušenj veva, da vse, kar se odločiš, če si to močno želiš, lahko tudi uresničiš."

In sta šla ...
V Maroku je ideja dozorela, na drugem koncu sveta, na Tajskem, sta jo začela uresničevati. Na otoku Koh Tao sta našla dve rabljeni kolesi in se na začetku leta 2002 podala na kolesarsko avanturo, ki še kar traja. "Preden sva začela kolesariti, sem se spraševala, kako bom to zmogla, vendar sem takoj, ko sva začela, videla, da bo šlo, ker nisva pretiravala in sva se ustavljala, ko sva bila utrujena. Mislim, da je bilo pomembno, da je bil najin cilj smer in ne destinacija, tako sva imela vso svobodo, da se ustaviva in nadaljujeva kadarkoli," se začetkov spominja Katja.
"Najino potovanje je večinoma 'go with the flow', kamor piha veter," pravi. "Večinoma se sproti odločava, kam bova šla dalje, privlačijo naju predvsem narava in lepi ljudje. Plani so zato, da se spreminjajo."
Tokrat ju je veter zanesel v Pakistan. Ko sta bila v indijskem delu Himalaje, jima je meja preprečila, da bi si ogledala gorovje na drugi strani. Dve leti pozneje sta si željo uresničila. "Kam naprej, še ne veva, to se bova odločila, ko bo treba zapustiti Pakistan. Ena možnost je čez Iran nazaj v centralno Azijo proti Kitajski, druga možnost je, da ostaneva tukaj do spomladi, ko se odprejo prelazi in greva na Kitajsko iz te smeri. Še ena možnost je, da se vrneva v Indijo. Bova videla, kako in kam bo pihal veter," o načrtih za naprej pravi Katja.
A najprej bosta odkrivala Pakistan. "Jutri bova videla, za koliko časa so nama podaljšali vizum, potem pa z avtobusom nazaj do Gilgita, kjer sva pustila kolesi, in naprej v dolino Hunza. Če naju zima ne bo prehitela, bi si želela tudi čez dolino Gizer do Čitrala in afganistanske meje. Potem pa, ko pride zima, na jug v toplejše kraje."
Utrinke z njune kolesarske poti po Pakistanu si lahko pogledate v galeriji.
'In ko se zvečer odpraviš spat, zaspiš v trenutku ...'
Zakaj kolo? "Glavna prednost je Svoboda, da se lahko ustaviva kjerkoli in kadarkoli," nam odgovori Katja in besedo svoboda zapiše z veliko začetnico.
"Ogledaš si lahko kraje, ki so drugače težko ali celo nedostopni. Če potuješ s kolesom, včasih naletiš na plazove, ki so v teh predelih zelo pogosti predvsem v monsunskih obdobjih. Kolo lahko mirno preneseš in nadaljuješ pot. Tega z motorjem ali avtom ne moreš, ker je pretežko. Včasih traja ure, včasih celo dni, da cesto očistijo in jo naredijo spet prevozno," nam opiše enega od mnogih praktičnih razlogov, ko se kolo izkaže za veliko prijaznejše od motoriziranega premikanja.
"Tudi prečkanje meja s kolesom ima drugačna pravila, kakor če potuješ z motornim vozilom. Na primer vstop v Kitajsko z motornim vozilom je kar zakompliciran. S kolesom pa se lahko mirno odpelješ. Ne potrebuješ nobenih posebnih papirjev. Ljudje so večinoma fascinirani, ko te vidijo na kolesu, in ti radi pomagajo."
In kar je konec koncev najpomembnejše: "Kolo ima pozitiven vpliv na okolje in zdravje. Daje ti občutek brezčasja, biti v trenutku. Si zunaj, v naravi, občutiš veter, sonce, dež ... In ko se zvečer odpraviš spat, zaspiš v trenutku."
Par po svetu potuje s skromnim imetjem, s seboj lahko vzameta le toliko, kolikor gre na kolo. Materialne stvari jima v življenju niso prioriteta. "Bolj nama je pomembno živeti preprosto življenje v naravi, videti svet, se učiti od njega in izmenjavati znanje, ki sva si ga pridobila z ljudmi, ki jih srečujeva," pravi Katja.

Se bosta kdaj ustalila?
Mislita, da se bosta nekoč nekje ustalila, za konec vprašamo popotnico. "O tem ne razmišljava, rada sva tukaj in zdaj," odgovori. "Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v življenju, mogoče se jutri ne bova več zbudila, tako da nama je pomembno, da živiva življenje. Srečala sva veliko starejših ljudi, ki so nama rekli, da bi, če bi imeli še eno možnost, izbrali drugače."
Katjina in Miroslavova predstavitev na Facebooku (njune poti lahko spremljate na Facebookovi strani Cycling Nomads) "Začela sva na majhnem tajskem otoku Koh Tao in naslednjih šest let ostala v Aziji. Potovala sva čez Tajsko, Malezijo, Indonezijo, Laos, Kitajsko, Mongolijo, Južno Korejo, Japonsko in Tajvan. Leta 2007 sva se vrnila v Evropo, da bi obiskala družino in prijatelje. Poleti 2008 se je začelo najino potovanje nazaj v Azijo. Začela sva v glavnem mestu Slovenije, Ljubljani, potovala čez Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Makedonijo, Grčijo, Turčijo, Sirijo, Jordanijo, Sinaj (Egipt) in Izrael. Spomladi leta 2009 sva zapustila Izrael in se vrnila nazaj čez Sinaj, Jordanijo in Sirijo. Vstopila sva v kurdski del Turčije, kolesarila čez Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Uzbekistan, Kitajsko in Laos nazaj na Tajsko, ki sva jo dosegla leta 2010. Od takrat sva na poti med Tajsko in Kitajsko. Pred kratkim sva potovala iz Tajske čez čarobni Mjanmar v severovzhodno Indijo. Trenutno kolesariva proti Pakistanu in potem bomo videli, kam naju bo odnesel veter. Preživljava se s prodajo ročno izdelanega nakita iz materialov, ki jih zbereva ob poti. Najine kreacije so vedno unikatne, navdihujejo jih kraji, ki jih obiščeva, in narava okoli nas." |
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.