Dino Kužnik: Kot imigrant bom morda prikrajšan za kakšno svoboščino

Od kod izvira vaša ljubezen do fotografije?

Moja ljubezen do fotografije izvira iz moje nagnjenosti k vizualni umetnosti. Že kot otrok sem bil navdušen nad ilustracijo, animacijo, filmom in fotografijo. Eden najpomembnejših vplivov je bil moj dedek Ivan Prezelj, ki je bil velik ljubitelj fotografije, umetnosti in hobi fotograf. Skupaj sva listala revije National Geographic, fotografske knjige in druge publikacije, ki jih je dedek začel zbirati kot študent in so segale vse od 50. do 90. let prejšnjega stoletja. Ti trenutki so mi odprli oči za moč vizualnega pripovedovanja. Takrat sem prvič zares dojel, kako lahko fotografija prenese različne zgodbe iz sveta in zbudi čustva pri gledalcu. Moj prvi stik s fotografijo kot medijem je bil v otroštvu, za fotoaparatom pa sem se znašel šele kot študent v Ljubljani, kjer sem kasneje tudi kratkoročno delal v novinarski fotografiji ter kot studijski asistent in retušer.

Že več kot desetletje živite in delate v Združenih državah. Zakaj ste se odpravili čez Atlantik?

Leta 2012 sem začel delati kot grafični oblikovalec v startupu Celtra. Ker je podjetje zelo hitro raslo, smo se leta 2013 določeni zaposleni v podjetju preselili v San Francisco kot prva produktna ekipa v ZDA in nato kasneje, leta 2015, v New York. Kot grafični oblikovalec sem tam delal do leta 2018, nakar sem leta 2019 začel svojo profesionalno fotografsko pot, prav tako v New Yorku, kjer sem tudi ostal.

Ste že ponotranjili ameriški način življenja? Kako se razlikuje življenje v Kaliforniji in New Yorku, kjer sedaj živite?

Po toliko letih življenja v Ameriki sem se privadil določenim vidikom načina življenja, čeprav ga vedno gledam skozi oči tujca. Življenje v San Franciscu je bilo precej povezano s tehnološko industrijo, tako da je večina ljudi, s katerimi sem se tam srečeval, delala v tehnologiji. San Francisco je tudi precej manjši kot New York, narava pa je veliko bolj dosegljiva, kar je v New Yorku večji podvig, saj sama vožnja z avtom izven mesta traja precej časa.

Po selitvi v New York pa sem začutil večjo raznolikost v sami industriji – tukaj spoznaš ljudi iz umetnosti, mode, glasbe, filma, tehnologije idr., New York pa je, po mojem mnenju, eno izmed redkih mest v Ameriki, ki ima "evropski značaj" – javni transport te pripelje praktično kamorkoli, tako da avta prav zares ne potrebuješ. Če primerjam z Los Angelesom, kjer prav tako pogosto delam, je razlika očitna. Tam brez avta ne moreš nikamor, sicer pretiravam, ker obstaja javni prevoz, vendar ga ne uporablja veliko ljudi, saj je večina mesta zasnovana za avtomobile.

Je pa res, da me sama estetika zahoda veliko bolj privlači v povezavi z mojim delom, saj se na zahod vračam večkrat letno, tako za profesionalne kot tudi za osebne fotografske projekte.

Pred objektiv ste že postavili ameriške zvezdnike, slovenske glasbenike, blizu vam je tudi krajinska fotografija, delo v modni industriji ... Kaj pa vam je najljubše? V čem še posebej uživate?

Najbolj me veselijo dolgotrajni osebni projekti, kjer imam popolno svobodo pri ustvarjanju in raziskovanju različnih tematik, ki me zanimajo. Predvsem pa me veseli tudi ustvarjanje fotografskih knjig – leta 2021 sem zato z prijateljem odprl mali neodvisni založniški studio za fotoknjige, ki se imenuje Aliens in Residence. Če bi lahko, bi ves svoj čas posvetil takim projektom in založništvu umetniških knjig.

Pri komercialnem delu pa najbolj uživam pri sodelovanju z glasbeniki in umetniki – še posebej pri portretih. Takšni projekti, mislim, da omogočajo posebno izmenjavo kreativne energije, kjer se povežeta moja vizija in njihova osebnost. Rezultat je pogosto nekaj edinstvenega.

Na nek način bi lahko rekli, da so vaš 'zaščitni znak' tudi pastelne barve in mehkoba, ki jih dajete svojim fotografijam. Gledate tako tudi na življenje in svet – kot kolaž pastelnih barv?

Pastelne barve in mehkoba, ki jih uporabljam v fotografijah, so postale moja estetska značilnost ali tako imenovani stil fotografije, ki sem ga izoblikoval skozi leta dela. Delno pa je za to zaslužna tudi moja uporaba filmskih kamer srednjega formata za večino del. Ta stil mi pomaga ustvariti občutek nostalgije, topline in spokojnosti, zaradi česar me pogosto najamejo tudi stranke.

Težko rečem, da svet vedno vidim kot kolaž pastelnih barv, saj je življenje precej kompleksno in ne zmeraj tako zelo pastelno. A ko so trenutki pozitivni in navdihujoči, jih vsekakor dojemam skozi podoben spekter mehkobe in subtilnosti, ki jih skušam prenesti v svoje fotografije.

Zdi se, da navdih najdete povsod in v vsem – ljudeh, stvareh, pokrajini, glasbi ... Je res tako? Kaj pritegne vaše oko, da potem to ujamete še v objektiv? Kaj vas še posebej nagovori?

Res je, navdih najdem povsod, kjer se me nekaj dotakne. Ljudje, ki jih srečam na potovanjih, pokrajina, glasba, filmi, knjige, pogovori s prijatelji ... vse to me motivira, da opazujem in ustvarjam. Posebej pa me pritegnejo trenutki, ki so na prvi pogled neopazni ali spregledani. Mislim, da je fotografija prav to – sposobnost videti in ujeti nekaj, česar morda drugi ne bi opazili.

Pogosto iščem kontraste med človekom in njegovim okoljem, igro svetlobe, zanimive teksture ali detajle, nepričakovane kompozicije ipd. Poskušam stvari ujeti na način, ki je edinstven in subtilen, kjer ni pomemben samo motiv, ampak tudi občutek, ki ga fotografija prenaša. Med tem mi na misel pride misel Roberta Franka: "The eye should learn to listen before it looks."(Oko bi se moralo poslušati, preden pogleda, op. u.)

Kaj je za vas umetnost in kaj lepota?

Umetnost je zame način izražanja nečesa neizrekljivega, morda nekaj, kar presega besede in deluje bolj na čustveni ali intuitivni ravni. Umetnost je hkrati refleksija umetnika in sveta oz. okolja, v katerem deluje, in pa seveda tudi priložnost, da ga preoblikujem v nekaj povsem drugačnega, novega, morda še nevidenega.

Lepota pa je vsepovsod okoli nas, le naučiti se jo moramo videti. Velikokrat jo najdem v detajlih ali trenutkih, ki jih fotografiram. Predvsem pa ni nujno, da je popolna – včasih se skriva prav v nepravilnostih oz. nepopolnosti. Zaradi tega me toliko bolj privlači fotografija na film, saj gre za bolj organski, nepopoln proces z napakami v primerjavi z digitalno, skoraj sterilno zajetimi fotografijami.

Kako drugače se je ukvarjati s fotografijo, umetnostjo, oblikovanjem v Sloveniji in ZDA?

V Sloveniji je trg precej manjši, kar prinese določene izzive, a tudi priložnosti za bolj oseben pristop in globlje povezave z naročniki. V ZDA, še posebej v New Yorku, pa je trg ogromen in zelo konkurenčen, kar te prisili, da se nenehno razvijaš in prilagajaš. Res pa je tudi to, da na slovenskem trgu nisem zares deloval kot komercialni profesionalni fotograf, zato ta primerjava morda danes ni na mestu.

Mislim, da širina ameriškega trga omogoča več različnih priložnosti, višje plačilo, predvsem pa lahko fotograf zaradi velikosti trga deluje v številnih nišah – kar je v končni fazi nujno, saj je samo življenje v mestu, kot je New York, ekstremno drago.

Kako pomemben medij je fotografija v današnjem času?

Fotografija je danes eden izmed najmočnejših medijev – edini medij, ki jo presega, je film, po mojem mnenju. Živimo v vizualni kulturi, kjer fotografije ne samo dokumentirajo, ampak tudi oblikujejo naše razumevanje sveta. Fotografija ima moč sprožiti spremembe, opozarjati na družbene težave in hkrati ustvarjati lepoto v vsakdanjem življenju.

V času družbenih omrežij pa je njena vloga še večja – fotografije postanejo orodje komunikacije in identitete.

Pogrešate kdaj življenje v Sloveniji? Kaj slovenskega bi vzeli v ZDA in kaj ameriškega pogrešate, ko se vrnete na obisk domov? Je dom zdaj bolj New York ali je še vedno Slovenija?

Pogrešam določene vidike slovenskega življenja, kot so počasnejši tempo, bližina narave in seveda družino ter prijatelje. Kadar pridem domov, vedno odnesem v ZDA predvsem kakšno dobro slovensko vino, domači med, Barcaffe, kakšno slovensko revijo ali časopis in podobne malenkosti. Večino "slovenskih" stvari, s katerimi sem odraščal, se da dobiti tudi v New Yorku, seveda po malce dražji ceni. Takšne stvari se običajno najdejo v Euro Shopih ali marketih, pa tudi v kakšni poljski trgovini v Greenpointu.

Kadar mi "zapaše" malo domače hrane iz naših krajev, pa se v Queensu, Brooklynu in Manhattnu najde kar nekaj srbskih in hrvaških restavracij. Predvsem se tja kdaj odpravim na burek, čevapčiče v lepinji, krvavico in podobne jedi. Slovenska vina se pa najdejo v številnih trgovinah z vini in tudi restavracijah – predvsem vem, da so slovenska oranžna vina trenutno zelo priljubljena. Na žalost pa vem, da se je edina slovenska restavracija zaprla zaradi pandemije.

Trenutno je moj dom New York, saj tukaj preživim večino časa in gradim svojo kariero, a Slovenija bo vedno ostala del moje identitete, kamor se vračam vsako leto. Pogrešam bližino narave, morja in pa družine.

Pravite, da je v Ameriki kapitalizem zašel v ekstremne razsežnosti. V čem to opažate in občutite na lastni koži?

Kapitalizem v Ameriki se kaže v vseh vidikih vsakdanjega življenja. Od pritiska na produktivnost in uspešnost do tega, da so osnovne storitve, kot so npr. zdravstvo, izobraževanje in stanovanja, tretirane kot privilegij in ne kot osnovna pravica. New York je tudi eno izmed najdražjih mest na svetu, tako da so cene za osnovne življenjske potrebščine – od hrane, zdravstvenega zavarovanja, najemnine – zelo visoke. To pa povzroča stres in negotovost tudi med ljudmi, ki imamo stabilna življenja.

Na lastni koži to občutim predvsem skozi preplet dela in osebnega življenja, ki ga kapitalizem spodbuja – zdi se, kot da moraš biti vedno na voljo, vedno ustvarjati in se dokazovati, da ostaneš konkurenčen.

Se v ZDA še živijo ameriške sanje? Kaj so ameriške sanje leta 2024?

Tako imenovane "ameriške sanje" so se skozi desetletja spremenile in postale bolj kompleksen koncept. Ideja, da lahko kdorkoli s trdim delom doseže uspeh in finančno stabilnost, na neki ravni še obstaja, vendar glede na cene življenja in primanjkljaj osnovnih svoboščin tukaj postaja vse bolj utopična. Predvsem se mi zdi, da sam sistem ni enakopraven, saj so družbeni razredi, izobraževanje in dostop do priložnosti zelo neenakomerno razporejeni.

Skrbi me tudi politična situacija, v kateri smo se znašli trenutno – živel sem skozi štiri leta Trumpovega predsedovanja in moram reči, da ni bilo prijetno, tako zame kot tudi za veliko ljudi, ki jih poznam. Zdi se mi, da bom kot imigrant morda tudi sam prikrajšan za kakšno svoboščino v prihodnosti.

Verjetno tudi sami kdaj potrebujete mir in odmik od vsega. Kako se odklopite od hitrega tempa življenja, dela, informacij in vsega? Kaj počnete, ko ne delate nič?

Ko potrebujem odmik, najraje pobegnem v naravo oz. kolikor blizu ji lahko pridem. Če imam na voljo avtomobil, se velikokrat odpravim severno v "Upstate New York". Veliko tudi kolesarim, kar je pogosto moj način pobega iz mesta. Imam pa tudi kar nekaj prijateljev, ki živijo in delajo v Kaliforniji – predvsem v LA-ju, tako da včasih za nekaj tednov naredimo tako imenovani "apartment swap" (zamenjavo stanovanj, op. u.). Na ta način si omogočim profesionalno delovanje na obeh obalah Amerike, tako zahodni kot vzhodni.

Kadarkoli imam tako imenovani "downtime", se osredotočim predvsem na samostojne fotografske projekte ali pa fotografiram za lastno dušo, brez naročnikov ali pritiskov. V teh trenutkih ustvarjam samo zase, brez pričakovanj in rokov.

Kje se vidite čez pet, deset let? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi šlo vse po načrtih in bi se vam lahko uresničile vse želje?

Čez pet ali deset let si želim, da bi bil uspešen kot fotograf, predvsem z dolgotrajnimi osebnimi projekti, ki bi jih lahko predstavil v obliki razstav in fotoknjig. Hkrati si želim, da bi moje komercialno delo ostalo zanimivo in kreativno, vendar v bolj uravnoteženem obsegu, ki bi mi omogočal več časa za osebne projekte. Če bi šlo vse po načrtih, bi živel med New Yorkom in Evropo, z lastnim studiem in dovolj fleksibilnosti, da bi potoval za delo. Moj cilj je ustvariti delo, ki bo imelo trajen vpliv, hkrati pa ohraniti čas za ljudi in stvari, ki jih rad počnem izven fotografije.

Največja želja pa zelo preprosta: živeti izpolnjeno življenje, kjer bi lahko užival v ustvarjanju, raziskovanju in deljenju zgodb skozi fotografijo.