Ustava republike Užupis: Vsak ima pravico, da nima pravic

Večina ljudi po svetu 1. april pozna kot "dan norcev". Gre za veselo praznovanje, ki ga zaznamujejo šale, s katerimi za nos potegnemo tako člane družine kot tudi prijatelje, znance in sodelavce. Toda v Vilni, glavnem mestu Litve, ta dan obeležujejo kot dan neodvisnosti samooklicane republike Užupis. To umetniško okrožje ves svet že od leta 1998 opozarja na pomen človekove svobode, zapisane v njihovi humorni, a še kako resni ustavi. 

"Ta dan smo izbrali, ker ima vsak pravico, da iz sebe brije norce in se smeji resnosti. Veliko ljudi se pretvarja, da vse vedo, vse načrtujejo, in vse želijo nadzorovati in tega se naveličaš," je dejal Tomas Čepaitis, minister za zunanje zadeve v Užupisu (kot je zapisano tudi na njihovi spletni strani, pa je včasih tudi kralj)."Bodite bolj igrivi, otročji. Imate pravico, da sploh ne veste ničesar. Bodite včasih "bedak" v očeh "normalnih" ljudi," je svetoval. 

Za ta zares "odštekan" del mesta sem prvič slišala pred dobrimi tremi leti, ko sem kot turistka med potovanjem po skandinavskih in baltskih državah obiskala staro mestno jedro Vilne. Med vodenim ogledom smo se sprehodili tudi v majhno, približno 60 hektarjev veliko okrožje, ki ima približno 7000 prebivalcev.

Od tega jih je skoraj 1000 umetnikov, kar je močno opazno že po poslikavah fasad, zanimivih konstrukcijah in drugih umetninah, ki krasijo okolico. Kot je pojasnil Čepaitis so zdaj sicer zgradili nove četrti z novimi 1500 prebivalci. "Trenunto imamo 11 ministrov, 550 ambasadorjev in 119 konzulov," je dodal.  

Na eni strani samooklicano republiko od starega mesta ločuje reka Vilnija, na drugi so strmi griči, na tretji strani pa meji na industrijsko območje, zgrajeno pod sovjetsko oblastjo. Prvi mostovi čez reko so bili zgrajeni v 16. stoletju, takrat so bili prebivalci okrožja večinoma Judje. Da si prišel v popolnoma drug svet, ti je jasno že ob prečkanju mostu, kjer je postavljen znak, ki ob vstopu zapoveduje nasmešek, gibanje omejuje na sproščenih 20 kilometrov na uro, podobo Mona Lise in avtomobila, ki strmoglavi v reko, pa si lahko razlaga vsak sam. 

"Vsakdo ima pravico, da nima pravic"

Samooklicana republika je med drugim na seznamu Unescove kulturne dediščine, po svetu pa je znana predvsem po svoji pestri ustavi. Ustavo sta nekega poletnega večera leta 1998 napisala Romas Lileikis (predsednik Užupisa) in že omenjeni Tomas Čepaitis. "Težko je reči, kdo je zapisal katero pravico, edina resnica, ki jo pozna zgodovina, je, da ima predsednik rad pse, zunanji minister pa mačke," so zapisali in dodali, da so zato v ustavi tudi pravice omenjenih živali. Čepaitis je prepričan, da je takšno republiko smiselno imeti in voditi, ker je tako svet veliko bolj zanimiv in raznolik.

1. aprila 1998 je bilo litovsko besedilo tega manifesta razkrito na steni v eni glavnih užupiskih ulic. Od takrat je bila ustava prevedena v več kot 50 jezikov, vsakič pa je bil prevod na tablici pritrjen tudi na steno, prav zato je to danes eden najbolj priljubljenih spomenikov v Vilni. Gre za 41 klavzul, ki humor, svobodo in strpnost povzemajo v kratkih stavkih. V celoti si jih lahko preberete na spodnjem seznamu. Nekateri zadnje tri interpretirajo kot moto republike. 

Pred 9 leti je bil Čepaitis kot pesnik in izvirna osebnost z nekaj pametnimi in norimi idejami nominiran za člana ECP (evropski parlament za kulturo). Na zasedanjih je nekajkrat predstavil republiko Užupis, kjer je požel kar nekaj aplavza, smeha pa tudi začudenih pogledov.

Ambasada objemov, dobrega okusa ali svinčnikov

Ob obisku mesta so me poleg ustave navdušile tudi številne umetniške konstrukcije in druge umetnine, ki se raztezajo tako vzdolž reke kot tudi drugod po okrožju. "To tam pa je minister za zunanje zadeve Tomas Čepaitis, pogosto zahaja v ta bar, kjer tudi sestankujejo," je dejala vodička in ponavljala, kako odprta je njihova skupnost. To se mi je zdela idealna priložnost, da do njega pristopim. 

Po tem, ko sem se predstavila, me je zanimalo, katera je njegova najljubša ambasada. Odgovora se ne spomnim točno, a naštel je kar nekaj zanimivih, predvsem pa inovativnih in kreativnih. Med drugim obstaja ambasada dobrega okusa, potapljanja in svinčnikov. "Bi lahko tudi jaz postala ambasadorka?" sem ga vprašala. Dejal je, da delujem zelo odprta in pozitivna in da zato meni, da bi bila primerna kandidatka. Na tej točki sem se morala domisliti le še svojega področja. 

Malo pod pritiskom, malo v šali, sem dejala, da bi bila ambasadorka objemov, češ da se mi zdi, da se ljudje premalo objamamo. Ste vedeli, da je objem terapija? Nekateri raziskovalni članki razkrivajo, da potrebujemo vsaj osem objemov na dan. Ideja se mu je zdela odlična, zato je bilo potrebno le še uradno imenovanje. 

"Dragi vsi, danes smo se zbrali tu, da Kayo Kamenarič, ki prihaja iz Slovenije, sprejmemo medse. Z močjo, ki mi je bila dodeljena, te tako uradno razglašam za ambasadorko objemov Republike Užupis," je glasno dejal pred veliko množico mimoidočih in mi tako dodelil naziv. Obred sva v slogu novoustanovljene ambasade zaključila z objemom. Izpolnila sem še formalni obrazec in ga kasneje prek spleta tudi dopolnila. Užupis Republika mi bo tako v spominu za vedno ostala kot ena najbolj odprtih, "odštekanih", če ne celo malo "norih" krajev. Vsakega 1. aprila pa bom z veseljem nazdravila kreativni in inovativni skupnosti na čast.