Večina nas pozna Hačika, japonskega psa, ki je polnih devet let vsak dan hodil na železniško postajo čakat svojega lastnika, čeprav ga že dolgo ni bilo več. Redko vidimo takšno zvestobo, a če jo, gre gotovo za neizmerno pasjo ljubezen, pišejo pri hrvaškem Jutarnjem listu, kjer so objavili čustveno zgodbo o psički, ki so jo oklicali kar za 'vodnjanskega Hačika'.
V Vodnjanu živi 16 let stara psička Lady. Ko je prišla k družini, se je nemudoma spoprijateljila z vsemi, a prav posebne ljubezenske iskrice so se vnele, ko je bila stara pet let, razlaga njen skrbnik Marijan Kancijanić. Ta velika ljubezen je bil sosed Salko. Kako to oziroma kaj točno je botrovalo tej ljubezni, pravzaprav ne ve nihče, a njuno prijateljstvo je bilo neskončno. Salkova hiša je v sosednji ulici, od njihove oddaljena okoli 80 metrov. Dovolj blizu, da se je Lady vsak dan lahko sprehodila do njega in ga redno obiskovala. Bila je to ljubezen, kot je svet še ni videl, pripoveduje Kancijanić.
"Vsako jutro ga je uro ali dve spremljala do vrta ali v trgovino. Enako popoldne. Imela sta svoj urnik. Če je kak dan ni bilo, ker je bila z nami bodisi v oljčniku, jo je obvezno še isti večer ali naslednje jutro prišel obiskat in vprašat, ali je v redu. Tudi ko se je vrnila z nami domov, je odšla vsaj za minuto, da ga vidi, ali da vsaj povoha prag pred njegovo hišo. Ne vem točno, zakaj, predvidevam pa, da preveri, ali je dobro – bil je namreč bolan na ledvicah," pripoveduje psičkin lastnik.
In skrb je bila vzajemna. Ko jo je povozil avto in je nekaj dni doma okrevala, jo je Salko hodil obiskovat. Jokal je, skrbelo ga je zanjo, ona pa je pričela neumorno mahati z repom vsakič, ko ga je zagledala. Zagotovo jo je vse bolelo, a ko je videla svojega prijatelja, ji je bilo vsaj za odtenek bolje, razlaga Kancijanić. Žal pa njuno prijateljstvo ni trajalo dolgo. "Okoli leto in pol po tem, ko sta se povezala, je Salko umrl. Z njim je odšel del njene duše. To je bilo pred štirimi leti. Vse od takrat pa do današnjega dne, vsako jutri in popoldne, Lady stoji in čaka pred njegovimi vrati," pojasnjuje.
In tako je tudi danes: vsak dan, ne glede na dež, sonce ali sneg, se Lady dvakrat ali trikrat dnevno odpravi pred sosedovo hišo – po časovnem razporedu, ki ga pozna le ona, odvisno od letnega časa. Uleže se na pločnik, z glavo obrnjeno proti vhodu in z žalostnim pogledom, uprtim v vrata – ter tako čaka, da se prijatelj prikaže. Ne glede na to, da ga ni že štiri leta. Čas je izum človeštva in psom ne pomeni popolnoma nič, piše hrvaški medij. Razume, da je sonce že velikokrat vzšlo in zašlo, odkar je odšel njen prijatelj, pa vendar upa, da se bo vrnil.
"Vem, da upa, da bo vsaj še enkrat videla človeka, ki jo je povsod peljal s seboj, delil z njo obroke, se pogovarjal z njo ... Pokojni Salko je svojo ženo zadolžil za to, da bo za Lady skrbela do konca življenja. Ko je bil na smrtni postelji, je vprašal: Ali Lady prihaja? Nekajkrat smo se srečali na našem pragu hiše in rad je poslušal verze pesmi Deana Dvornika iz Balade o Šarku: Ker človek je človek, a pes je pes, za vse to velja, ne pa tudi za naju," še zaključi psičkin lastnik.
KOMENTARJI (37)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.