Belo se pere na devetdeset podira rekorde, po romanu bo posnet tudi film

Zakaj so Slovenke in Slovenci razgrabili avtobiografsko zgodbo, ki se odvija v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter med drugim obravnava odraščanje v Jugoslaviji in spopadanje z rakom, je po mnenju avtorice težko z gotovostjo reči, a verjame, da tudi zato, ker je v njej vsaka bralka ali bralec našel tudi del sebe, sledi svojih zgodb. "Dejavnikov uspeha tega romana je zagotovo več. Gre za intimno in resnično zgodbo, obravnava pa tiste teme našega življenja, ki v vsakdanjih pogovorih v družbi, ki jo kreira spoliranost družbenih medijev, nimajo svojega prostora. S temi vprašanji se v romanu ukvarjam neklišejsko, brez patetike, moraliziranja in vzgojnih tonov, brez filtrov, brez cenzure, brez misli, kaj bodo rekli drugi. Menim, da je k uspehu pripomogel tudi minimalističen slog pisanja, s katerim sem lahko po eni strani prikazala vso brutalnost nekega trenutka, po drugi pa je tudi odprl pot ironiji in humorju," pripoveduje Bronja Žakelj, ki je od izida romana dala več kot 60 intervjujev in gostovala na več kot 60 literarnih večerih, na katerih so ji nekateri izmed bralcev zaupali, da so Belo se pere na devetdeset prebrali tudi že šestkrat ali sedemkrat. Načrtovano je tudi snemanje filma po romanu, nastal pa bo v režiji Marka Naberšnika, ki se je podpisal pod filmsko uspešnico Petelinji zajtrk. 

Roman, v katerem so bralci prepoznali svoja življenja

Da se je roman s svojo iskrenostjo globoko dotaknil številnih ljudi, so Bronji Žakelj na literarnih večerih zaupali bralci sami: "Spomnim se denimo dekleta, ki mi je povedalo, da je mama po prebrani knjigi prvič spregovorila o smrti mlajšega brata, ki so ga pred leti izgubili zaradi bolezni. Da so se po smrti prvič pogovarjali o njem in kako zelo jim je kljub bolečini odleglo. Dobila sem na stotine pisem … Popolnoma me je pretresla fotografija bralke, na kateri je kot deklica z bolno mamo, ki ji je umrla kmalu zatem. Kot bi gledala sebe, kot bi gledala svojo fotografijo, ki ni bila nikoli posneta. K fotografiji je dodala še spomin na mamo, ki je uničila svojo svileno obleko, da je lahko obleko zašila njej, za maškare, da bi lahko bila naslednji dan v šoli gejša. Takih utrinkov je ogromno, gre za drobce življenja, ki so jih ljudje delili z menoj in ki jih skrbno skrbno čuvam."

Velik uspeh romana, ki je trenutno izšel že v devetem ponatisu ter bil preveden v hrvaščino, italijanščino in makedonščino, je sicer presenetil tudi avtorico samo, in to kljub temu, da je že od začetka pisala knjigo, ki bi jo želela brati tudi sama. "Seveda to ni nobeno zagotovilo, da bo knjigo želel brati še kdo drug. Pa se je vseeno zgodilo in tako navdušen odziv me je seveda presenetil. A tukaj ne gre samo za številke, temveč predvsem za občutenje bralk in bralcev, da so zaradi mojih besed malo manj sami," je še povedala avtorica.