Ana Roš: Kmečka pamet nam pomaga, da bolje razumemo svet

A pot do prepoznavnosti ni bila lahka

Kobarid, ki se nahaja na zanimivem zgodovinskem križišču, je skrit med hribi, pot do tja pa se vije med zelenimi odtenki tako gozdov, travnikov kot reke Soče. Smo majhna država, a še vedno se dogaja, da se življenje na obronkih slovenskih meja odvija mimo oči mnogih. A kljub temu, da so ti kraji 'od boga pozabljeni', pa ljudje, ki iščejo mir in spokojnost, vedo, da so prav ti kraji tisti, ki pokažejo, kaj vse narava nudi. Če so mnogi mladi odhajali iz teh tihih dolin in hribov, ker so iskali nekaj več, se je Ana odločila, da bo ostala tam in svetu na krožniku pokazala, zakaj je dolina Soče tako magična in zakaj jo moramo vsi poznati. "V Kobaridu se je vedno dobro jedlo," začne svojo pripoved odločna mojstrica. Kljub temu, da so ti kraji videti odročni, so bili tudi zaradi bližnje meje križišče ljudi, ki so se tam ustavili tudi zaradi hrane. In kakor pravi Ana, kljub temu, da se ljudje še vedno borijo za preživetje, omejitev ni, kajti črpa se iz narave.

Dobrih petnajst let je Ana že v kuhinji, javnost pa vidi njenih zadnjih nekaj let, ko se je trud končno obrestoval. Brez formalne izobrazbe v kulinariki, z veliko željo, zanesenostjo in trmo je vztrajala in vztrajala in delo se je obrestovalo: "Tisti najbolj močni trenutki so bili tisti, ki jih večina ljudi ni videla. Deset let učenja, družina ... bila sem med kuhinjo in otroki ... Odpovedovanje, trdo delo ... "

In kaj jo je držalo, da je vztrajala, da se ni vdala, vrgla 'umazane posode v korito' in s sklonjeno glavo odkorakala iz kuhinje? "Največji motiv je bila nuja in potreba po preživetju," nam zaupa v pogovoru.

In rezultati so tu: "Danes sva z možem lahko iskreno ponosna, kajti šla sva skozi vse faze, Hiša Franko zdaj vzdržuje oziroma ima okoli sebe skoraj 40 ljudi. Imamo tudi dober vpliv na lokalno ekonomijo, kajti sestavine kupujemo v lokalnem okolju. Ustvarili smo verigo okoli 100 ljudi, ki z nami delajo in sodelujejo, vse od lokalne mesnice, ribiške družine, mlekarne, tukaj so kmetije, planšarije ... Tukaj je tudi dober socialni vpliv. Mislim, da mladim dokazujemo, da je v dolini vredno ostajati. Kažemo luč za naprej, ohranjamo vrednote ... Mislim, da imajo mladi tudi v naši dolini lepo prihodnost."

Oddaljenost in izoliranost pokrajine sta za restavracijo pomenili tudi, da dobavitelji niso prišli v njihove kraje. Zato so se odločili, da bodo sami prišli do produktov in surovin. Tako so šli trkat na vrata lokalnim kmetom, ki pa niso bili navajeni, da nekdo želi njihove izdelke: "Je moje živilo sploh dovolj dobro, so se spraševali? Bile so učne ure za vse nas. Dolina Soče je skromno okolje ..."

S povezovanjem lokalne skupnosti in z lokalnimi sestavinami je tako ustvarila lastno vizijo hrane, v kateri lahko okušamo, kaj vse nam nudi dolina Soče. Pot skozi dotično dolino je pot doživetij, barv in vonjev, vse to pa je Ana skrbno prenesla na krožnik. Tako z našimi čutili okušamo, vonjamo in opazujemo – po eni strani lepoto doline, po drugi strani pa skromnost, trmo, delavnost in ponos; tako same Hiše Franko kot vseh ljudi naokoli. Restavracija, ki glasno doni v svetu, pa je ponosno zasidrana tudi v srca domačinov, in to je zanjo tisto, kar šteje ... tudi s solzami v očeh: "Mogoče zato, ker je to okolje, v katerem živimo in v katerem bomo ostali. Slava ni večna. Iz slave lahko zgradiš dobro zgodbo, ne bomo pa večni. Okolje, v katerem smo, pa je vedno tu. In to je največ vredno – to, da kjer si, da se počutiš ljubljenega, da te imajo ljudje radi, in to, da smo v tej precej skromni slovenski posoški zgodbi ponosni drug na drugega."

Kam naprej?

Ana je v pogovoru izpostavila tudi 35-letnega chefa Magnusa Nilssona iz Švedske, ki je ustvarjal v oddaljeni gurmanski restavraciji Fäviken, zdaj pa zapira svojo kuhinjo. Zakaj? Ker je izgubil motivacijo ... Izpostavi, da si tega ne želi. Seveda je, tako kot v vsaki službi, tudi pri njej prisoten stres, ki ubija duha in telo. Zato je poudarila, da je treba najti čas zase ... tek, joga in sprehod so že pred nekaj časa postali del njenega vsakdana. Tukaj pa je tudi njena ekipa, ki ji daje energijo. V njeni ožji ekipi je namreč 14 oseb, ki prihajajo z vsega sveta in ji pomagajo v restavraciji: "Cilji niso lestvice, Michelinove zvezdice, cilj je srečna ekipa, zaradi srečne ekipe pa srečni gostje."

Tukaj pa ni samo uspeh posameznikov, ampak tudi razmišljanje, kaj nam prinaša prihodnost, ki ima trenutno dokaj črn scenarij ... lakota, podnebne spremembe, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. Zamisliti se moramo tako posamezniki kot celotna prehrambena industrija ter spremeniti razmišljanje: "Verjamem, da je lahko način delovanja, kot je tudi v naši Hiši Franko, ki je deluje izjemno sezonsko in lokalno, nek vzgled temu, kako naj bi ljudje jedli ... Ljudje so v krajih, kot je dolina Soče, znali živeti zelo blizu narave. Ljudje so živeli zelo dolgo, ničesar v preobilju. Včasih je preobilje tisto, ki nas ubija. Mislim, da se odgovori skrivajo tudi v preteklosti. Pogled v to, kako smo v preteklosti ravnali z naravo, nam mogoče pokaže odgovor za jutri. Velik zgled mi je dala (znova se vračam v dolino Soče, sem pač patriot) Anka Lipušček Miklavič, direktorica Mlekarne Planika, oziroma njeno razmišljanje. Ona s svojim podjetjem, mlekarno in živalmi dela tako, kot to delajo majhne kmetije. Mala dejstva: ima eno najvišjih odkupnih cen v Evropi, potem je tukaj njeno spodbujanje kmetov, da ohranjajo tradicionalni način mlekarstva ... Tukaj se skrivajo tudi odgovori za industrijo. Ne samo mi, gostinci, ampak cela prehrambena industrija bi morala stopiti v to smer. Kmečka pamet nam pomaga, da bolje razumemo svet."